Brez telefona

Takoj, ko sem izstopil iz taksija, sem že pogrešil telefon. Ob dveh zjutraj. Saj bi ga takoj poklical, nekaj trenutkov nazaj mi je namreč dal posetnico, a ga nisem mogel, ker pri sebi nisem imel telefona. Lisica je bila pa v Budimpešti. Na tleh telefona nisem našel. Normalno je bilo, da P. ob tej uri ni bere pošte, čeprav je še deset minut nazaj vztrajal pri ponočevanju, zato nisem računal, da bo prebral prošnjo, naj pokliče taksista. Še najbolj smiselno se mi je zdelo zaspati in zagato reševati zjutraj.

Če ne bi kar naprej izgubljal ali kvaril telefonov, bi bil milijonar

Ne spomnim se kdaj sem nazadnje nov telefon kupil šele po preteku vezave. Morda še nikoli. Včasih je bilo to poceni. Potem so začeli delati pametne telefone. Obstajajo tudi poceni pametni telefoni, a dobro delujejo le prvih nekaj mesecev. Zato sem začel kupovati drage telefone, ki funkcionirajo vse do bridkega – in prezgodnjega – konca. Huaweia P10 sem imel šele dobrih deset mesecev.

Zjutraj sem spet pregledal okolico in skočil še na kraj zločina. Natakarica telefona ni našla. Telefon je zvonil, a priklicala nisva nikogar. Klical sem na Metro, a so mi svetovali, da pokličem po deveti zvečer. Zakaj šele takrat? Ker bodo šele takrat vedeli ali se je kak predmet izgubil. »Saj je logično,« je pribila. Ne, ni logično, sem si mislil, a z dispečerji se ne gre prerekati. Tudi taksist telefona ni našel.

In še kar je zvonilo.

Ubogi telefon

Postajalo mi je vseeno. Čez dan pa se je izkazalo, da je izguba telefona prvovrstna tema za razne brezplodne pogovore. Ob omembi, da sem izgubil telefon, so ljudje prebledevali. Pa ne telefon! Kaj boš zdaj? Kako kličeš ljudi? Kaj delaš že cel dan? Saj si ob premoženje! Materi sem se tako zasmilil, da je dahnila: »Ubogi …« Ne vem še, ali je s tem mislila sina ali telefon.

Malo je grizlo tudi mene, ne toliko zaradi morebitnih stroškov, ampak zato, ker je menjava telefona precej travmatična izkušnja. Z očetom sva še enkrat pregledala teren in šla celo na policijsko postajo. Pazi zdaj! Postaja je bila … zaklenjena. Nesrečni ljudje so stali pred vrati v skoraj tako dolgi vrsti kot tujci vsako jutro stojijo pred državljanom prijazno Upravno enoto Ljubljana. Mrki obraz dežurnega, vedno imajo tisti mrki izraz, ki lepo odraža institucionalno in siceršnjo neprijaznost Policije, bi me spravil v še slabšo voljo, tako da sva odšla.

Doma me je pričakal mail: »Tvoj telefon se je našel. Nek taksist iz Žirov ga ima.« S pripisom njegove telefonske številke. Pisalo je tudi, da se lahko z njim dobim v sredo zvečer. Brez telefona bi vzdržal, ne bi pa mogel več prenašati vprašanj kje imam vendar telefon in zakaj spet ne dvignem, kaj šele da bi lahko stoično prenašal izražanja upanja, da imam back up, vprašanja, zakaj nimam tiste aplikacije, ki telefon locira in menda tudi pokvari, če pride v napačne roke, in razne predloge kaj in kako storiti.

Konec in nov začetek

Končalo se je z izletom v Žiri. Telefon je razbit, a deluje. Zdaj me ljudje vztrajno sprašujejo kako se je telefon znašel v Žireh. Ne vem prav dobro. In me niti ne zanima. Če prav razumem, je taksist iz Žirov nekoga slučajno odložil prav tam, kjer sem iz nekega drugega taksija prej izstopil jaz, ob tem pa mi je telefon padel iz žepa tiste jakne s tako butastimi žepi, da mi iz njih kar naprej letijo stvari. Medtem ga je verjetno nekdo potacal ali povozil z valjarjem. Kakorkoli, pošteni najditelj je telefon izročil taksistu, ki se je začel s tem ukvarjati pozno popoldne. Doma. Telefon je bil tako rekoč kriptiran, a mu je očitno uspelo odgovoriti na klic. Navsezadnje bi bilo bolje, če bi telefon ostal kjer je bil in bi ga zjutraj našel sam, tako rekoč na domačem dvorišču.

To pišem zato, ker se mi ne ljubi več pogovarjati o izgubljenem telefonu. Odgovoril bom tudi na drugo pogosto zastavljeno vprašanje: Kaj boš pa zdaj?

Nič ne bom. Dal bi zamenjati zaslon, če Teleray ne bi bil najbednejši servis v zgodovini mobilne telefonije, zaradi česar se bojim, da bi tistega jebivetrnjaka za pultom fizično napadel. Poleg tega bi bilo skoraj ceneje odplačati to napravo in kupiti novo. Verjetno bom še nekaj mesecev klošaril z razbitim zaslonom, potem pa kupil nov telefon.