Borelija

Kdaj sem imel klopa nazadnje, se ne spomnim, ampak 20. maja sem v Polhograjcih, nekje med Grmado in Toščem, nabral tri parazite. Eden me je ugriznil v sredino leve ritnice, drugi malo pod desno pazduho, tretji na levi bok. Vse tri, tudi ritnega, sem mojstrsko odvil s pinceto in na to pozabil. Naslednji trije tedni so bili pestri. Ogromno dela v službi, potovanje v Nemčijo in teden dni v Portorožu. Ves čas sem malo spal, zato sem utrujenost pripisoval delu. Ob rojstnem dnevu pa sem ugotovil, ne samo, da nikakor ne pridem k sebi, ampak tudi, da se je rdečina okoli klopovega ugriza na boku, ki sem jo najprej pripisoval normalni reakciji na ugriz, drastično povečala. In srbela.

Ker sem bil pri zdravniku nazadnje leta 2008, in to še pri šolskem, sem bil prepričan, da so me že prestavili k splošnemu. Ampak tega ne naredijo. Preden smo našli kartoteko, sem v zdravstvenem domu na Rakovniku od splošnega zdravnika prišel do šolskega, tam pa so me poslali na Vič. Zdravnica je na prvi pogled v treh sekundah ugotovila, da imam lymsko boreliozo. Predpisala mi je antibiotike Azibiot (500 mg), ki sem jih jemal pet dni na 24 ur, prvič dve tableti, potem po eno. Po teh antibiotikih sem bil še bolj sesut in prvi dan sem zaspal že ob devetih zvečer.

V sredo sem šel k svoji osebni, torej šolski zdravnici, ki je menila, da ne gre za boreliozo, in predpisala neko žavbo, še vedno pa sem jemal tudi antibiotik. Hkrati je zarisala meje rdečega madeža. V četrtek sem imel pri njej drugi pregled, ki je pokazal, da »eritem centralno bledi in se širi«. Tako sem končno dobil napotnico za infekcijsko kliniko, kar bi v tistem trenutku itak zahteval. Kot sem ugotovil, se splošni zdravnik dlje ukvarja z dvanajstletno najstnico, ki z mamo pride po tablete za prestavitev menstruacije, kot z nekom s sumom na boreliozo. Ne vem, kdo je tukaj bolan.

Na infekcijski kliniki so me vzeli resno, tako da je pregled dejansko trajal dlje kot deset minut – toliko časa ima za pacienta menda na voljo splošni zdravnik. Ugotovili so, da sem sicer zdrav kot riba, samo da imam lymsko boreliozo. Vseeno se je zdravnica odločila, da zdravljenje z antibiotiki končam v petek in se vrnem na pregled čez štirinajst dni. Odvzeli so mi tudi kri, opravil sem EKG, čakala me je še biopsija. Odvzem koščka tkiva na mestu madeža. Predstavljal sem si, da mi bodo s kakim nožičem postrgali malo kože.

Pričakala me je zdravnica s kirurško masko. Mislil si, da res že malo pretiravajo. “Močna luč,” sem si rekel, ko sem s spuščenimi hlačami legel na posteljo. Potem mi je razložila, da dobim lokalno anestezijo, da bo na kratko zarezala, odvzela tkivo in zašila.

Mislil sem, da me zajebava.

Da ne, je rekla, in me potolažila, da dobim samo en šiv.

To me je spravilo v dobro voljo. Prideš, da bi ti postrgali nekaj povrhnjice, fašeš pa kirurški poseg (kasneje sem videl, da tudi na vratih piše »operacijska soba«). Razmišljal sem, da bi zavriskal, ko bo zarezala s skalpelom, a nisem ničesar čutil, tako da je gag žal odpadel. Skratka, biopsija ni nič posebnega.

Česar pa ne bi trdil za lymsko boreliozo. Še kar naprej sem svinjsko zaspan, moram pa tudi priznati, da me je diagnoza napsihirala. Ko sem na internetu bral o bolezni, mi je postajalo kar slabo. Raje bi si zlomil nogo. Če crkne hardver, vsaj veš, pri čem si. Borelioza pa napade softver, morda šele čez nekaj let.

Zato poudarjam, da zadeve vzemite resno! Po izletu v naravo se temeljito preglejte, klopa izvlecite previdno (pinceta stane samo nekaj evrov), in potem vsak dan opazujte spremembe na koži (ne nujno na mestu ugriza). Če se rdečina širi in doseže v premeru več kot pet centimetrov, ne oklevajte, ampak takoj obiščite zdravnika! V začetni fazi je zdravljenje najbolj učinkovito in seveda tudi najmanj stresno. Če rdečina izgine sama od sebe, je to prej slab kot dober znak. Borelioza pokaže znake v nekaj mesecih ali celo čez več let. Tisto pa ni več zajebancija.

In cepite se proti klopnemu meningitisu!