Nekaj nepravilno parkiranih avtomobilov, dva mestna redarja in težak. Dajati skuša vtis urejenega in pomembnega možaka, ki se zaveda svojih pravic, a je v resnici precej smešna pojava z golo betico, feminilno, na milimeter natančno prirezano bradico, in veliko, a nikakor zastrašujočo postavo, na kateri niti odpeti plašč ne more skriti, da ga je največ skupaj okoli riti. Nekaj dopoveduje. Stopa korak ali dva nazaj in se spet približuje redarju. Kot psi, ki bi skočili, a si ne upajo.
Telefonira. Z nekom se posvetuje. Potem zabrusi redarju …
»Vas lahko snemam, ko vršite postopek?!«
Žal nisem imel časa in volje, da bi pristopil in ga vprašal …
»Vas lahko snemam, ko se obnašate kot kreten?«
Slab ugled naj pripišejo samim sebi. Ampak.
Ljubljansko mestno redarstvo človek težko jemlje resno, sploh ob novicah, da izdajajo plačilne naloge tudi voznikom reševalnih vozil, ki so bili evidentno na nujni vožnji. To je tako butasto, da se lahko o tem birokrati z vso resnostjo pregovarjajo samo v Republiki Sloveniji. Nazadnje sem prebral mnenje nekega uradnika, da mestni redar, ki se ukvarja z obvestilom o prekršku, nima pristojnosti za ugotavljanje, ali je bil reševalec res na nujni vožnji.
Da se operativcem na terenu posmehujemo, lahko predpostavljeni pripišejo samim sebi. Da redarske službe na splošno ne spoštujemo, pa tudi. Se še spomnite obvestil prekrškarjem tik pred zastaralnim rokom? Tako se ne dela. Ampak, da ošaben klinec nori, ker ga globijo zaradi napačnega parkiranja, je druga skrajnost. Kaj takega lahko bržkone pride na pamet samo psihopatu.
Sok za 84 evrov
Po moji oceni je borec za pravico do prekrška besnel pet do deset minut, vmes sva zdavnaj naročila kavo, potem pa se je prikotalil v kavarno tako togoten, kot da vse do zadnjega evra zapravi za lizing in da za vraga ne ve, kako bo lahko plačal par deset evrov za globo. Če ne bi vase zvrnil naravnega pomarančnega soka, bi ga verjetno res razneslo. Ta sok ga je, namesto štiri evre, stal 84 evrov.
Kar predstavljam si ga, kako popoldne na roditeljskem sestanku jaha razredničarko njegovega rojenega zmagovalca, zvečer pa pred Hoferjem parkira točno pred vhodom. Zdaj mi je žal, da nisem rekel tistega … in mu šegavo pomežiknil. Vem, da mu ne bi prišel do živega, ampak dobra zabava bi bila. Družbo, kjer so najprodornejši pacienti njegove vrste, smo ustvarili zato, ker se mu nihče ne reži v njegovo tolsto bučo, ampak se samo zgražamo za njihovimi hrbti. Ker imajo mestni redarji vendarle neko avtoriteto, mu ni uspelo doseči svojega.
Ampak pri večini mu uspe.
Brez komentarjev