Bolne oči in kapljice za nos

Že vsaj dva meseca me peklensko bolijo oči. Občutka ne znam dobro opisat. Nekaj med bolečino celega zrkla in pekočim občutkom po njegovi površini. Ljudje me sprašujejo, zakaj vendar tako nervozno mežikam. Verjetno sem videti kot hujši nevrotik kot sem v resnici, ampak prisilno mežikanje je edino, kar pomaga vsaj nekaj sekund. Težava skoraj gotovo ni v računalniškem zaslonu, ker me oči bolijo že zjutraj po več urah počitka in celo po tridnevnem postu od vseh ekranov. Mislim, da je problem v daljših naporih, ko moram biti popolnoma skoncentriran. Včasih mi je muka vozit eno uro skupaj, ker me na koncu že vse boli in skoraj več mežikam kot gledam.

K sebi so me spravljali z nekakšnimi kapljicami za oči, ki so zame osebno nekaj najhujšega kar se mi lahko zgodi. Ne prenašam niti kapljanja v nos, kaj šele v oči. Samemu sebi tako ne morem kanit v oko ničesar, ker jih vedno znova zaprem še preden pride kaplja do zrkla. Tako moram pač vedno poiskat nekoga, ki mi je pripravljen nakapljat oči. Zdaj so me že nehali zafrkavat. Ampak kapljice niso pomagale. Morda pet minut. K zdravniku se mi ni ljubilo.

Šele prejšnji vikend me je seamus prestrašil, da imam lahko povečan pritisk v očesu, ki se lahko konča s slepoto. Popadla me je panika, sploh, ko sem hipohondrično ugotovil, da se mi kot vidnega polja najverjetneje res zmanjšuje – kar naj bi bil samo začetek – in da pravzaprav ničesar več ne vidim. K zdravnici sem šel v sredo. Vedno pozabim, katera je sploh moja zdravnica in še vedno se mi zdi neverjetno, da imam še kar šolskega dispanzerja in vedno, ko pridem v zdravstveni dom na Rakovniku, okoli mene sedijo zabuhli infanti z eno od milijona viroz. Ampak po drugi strani se mi zdi, da je še vedno bolje sedet med mularijo kot med pesimistično razpoloženimi penzionisti, ob katerih postanem res žalosten, ker me starost še čaka.

Zanimivo je, da so me tokrat sprejeli že čez dve uri, tako da sem moral celo pohitet. Malo me je grizlo, da bom moral doplačat, ker sem bil prepričan, da dodatno zdravstveno zavarovanje, ki sem ga vzlic lenobi sklenil šele pred kratkim, še ni prišlo v veljavo. Pa je prišlo, s 1. marcem. Zadovoljen, da pet mesecev nisem plačeval zaman, sem vstopil k zdravnici, ki me je le bežno pogledala. Kot da ima blazno veliko dela – ambulanta je bila prazna. Potarnal sem, da me oči bolijo in da… Na kratko me je spet ošinila s pogledom in predpisala: »Vnetje oči, bom dala kapljice! Imate kakšno alergijo?«

»Eeee… ne…«

»Verjetno je alergija na cvetni prah, a zjutraj imate zlepljene oči?«

»Nikoli.«

»Vam bom vseeno dala zdravila proti alergiji, ena tableta na dan.«

Do tu je minilo največ trideset sekund.

»Koliko časa se že to vleče?«

»Dva meseca.« Pred zdravnicami imam še iz prvih let po socializmu, ko so še smele nadirat paciente, vedno precej strahospoštovanja. Seveda me ni razočarala, pogled je bil očitajoč in pomilujoč hkrati, ampak je bila vsaj tiho. Me je že mislila odpravit, pa sem se tako trapasto počutil, da sem jo začel gnjavit kako je možno kar na lepem dobit alergijo na cvetni prah in če je januarja že kaj cvetelo, in na to je odgovorila, da ja. Verjetno se ji je zdelo smiselno, da me za pomiritev povpraša vsaj o poklicu oziroma koliko sedim za računalnikom. Da bi dal mir, sva se konec koncev zmenila za pregled v četrtek.

Vse skupaj je trajalo največ tri minute.

Zdaj torej po zdravničini diagnozi, ki jo je postavila v slabih desetih sekundah, jemljem zdravila, za katera sploh ne vem, če bodo pomagala. To je očitno način splošnih zdravnikov. Ker če ne bo pomagalo, je rekla, mi bo nemudoma napisala napotnico za okulista. Saj ne da ji ne bi zaupal, ampak lahko bi vsaj blefirala in izpadla kot nekdo, ki ve, kaj dela. Da ne govorim o tem, kako je napisala recept! Nič jasno. Le kako lekarnarica razbere te čačkarije, sem razmišljal. V lekarni je na pult je odložila tablete proti alergiji in operil. Da bo za doplačat, je rekla. Seveda, potem, ko so mi ob brezplačnem zdravstvu že trgali 23 evrov, moram še doplačat za jebena zdravila, ki potem mogoče sploh ne bodo pomagala! Nekaj sem godrnjal, pa je rekla, da je treba kapljice za nos pač doplačat.

»Kakšen nos?«

Jasno, prave tablete so bile opatanol! Iz čačkarij to seveda ni bilo razvidno. Zdaj si pa predstavljajte, da bi prišel domov s kapljicami za nos. Verjetno bi si jih nemudoma nakapljal v oči in tvegal slepoto, ker kaj pa lahko drugega pričakujete od človeka, ki ne loči niti med žajfo in zobno pasto? Zdravnica je pokazala, da ji je za moje zdravje mar toliko kot za zadnji sneg. Pacienta najprej ignorira, potem pa napiše neberljiv recept, ki je praktično napačen in smo katastrofo prepričili bolj po sreči. Zdaj lahko samo še upam, da bo res pomagalo. Zaenkrat ne.