Zbujali smo se bolj pozno. Jaz sem kronično zmahan, konec koncev sem bil pa na dopustu. Fanta sta zjutraj malo odtekla in se potem razburjala, ker so bili tuši že zapacani, starci pa so edini sekret okupirali bolj uspešno kot šestdeset let nazaj Ljubljano. Tudi meni ni jasno, kako jim uspe tako zasvinjati tuš, če daleč naokrog ni blata.
Večinoma smo se klatili po becirku Mitte, ker smo tam spali, ker je tam največ za videti in ker smo imeli premalo časa, da bi videli ostalo. Friedrichstraße ist ein Einkaufs-Mekka, se hvalijo v Berlinu. Drage trgovine na enem kupu pač, mi smo raje že prej zavili na Oranienburger Straße. Ravno zadnjič sem bral, da se ljubljanski umetniki pritožujejo zaradi katastrofalnih delovnih pogojev v svojih prostorih. Kot sem videl, v Berlinu ni bistveno bolje. Druga dva člana odprave raje sploh nista vstopila.
Se je pa z vrta umetnikov, še najbolj je spominjal na trikrat bolj sesuto Metelkovo, dobro videlo Novo sinagogo. Dobra kupola! Očitno imajo Nemci še vedno težave z antisemitizmom, ali pa dogodke izpred sedmih desetletij še vedno jemljejo skrajno resno. Sinagogo namreč nonštop čuvata dva policista. Dobro jo je na Kristalno noč čuval tudi policist Krützfeld – če ga ne bi bilo, bi jo nacisti zradirali.
Spreeinsel je otok, Museuminsel pa njegov severni del. Lustgarten je res ugoden vrt. Nad njim so navdušene predvsem horde Japoncev, ki fotografirajo evangeličansko Berlinsko katedralo. Kaj so pa tiste grdobije na drugi strani? Ostanki nekdanjega Vzhodnonemškega parlamenta! Zakaj je zrušen? Ker je bil poln azbesta! Ne samo to, bedaki so ga zgradili na mestu nekdanjega gradu, ki ga nameravajo spet postaviti.
Stari muzej stoji pod kotom 90 stopinj glede na katedralo.
Spree je glede na velikost mesta smešno majhna reka. Je pa zelo prometna.
Nemških TV stolpov imam že poln kufer – berlinski je s 368 metri menda četrta najvišja reč v Evropi. Na desni strani stoji Rotes Rathaus. Berlin ima cel kup mestnih hiš, ocenjujem, da vsak becirk po eno. No, rdeča je glavna. Na levi strani je špica Marienkirche, ki se mi je ves čas zdela podobna konkatedrali sv. Martina v Bratislavi. Potem sem ugotovil, da je tista popolnoma drugačna. Fotografija je sicer posneta iz Marx-Engelsovega Foruma, oba gospoda gledate v hrbet.
Očitno je več fontan narejenih na enako žogo kot Robbov vodnjak: štiri dame okoli Neptuna predstavljajo štiri največje nemške reke.
Alexandrov trg daje vtis, da je tam vse. Postaji U-Bahna in S-Bahna, TV stolp, ogromna trgovina, umetniki, reperji, politične stranke, ki se borijo za zmago na lokalnih volitvah, tramvaji, oštarije, in tako dalje in tako dalje. In Svetovna ura. Menda je točna.
Nikolaiviertel je dobrih 800 let stara berlinska četrt. No, v bistvu je nova, samo videtin je stara! Nikolaikirche je cerkev sredi ozkih uličic, ki so podnevi dajale vtis, da bo zvečer veliko dobrega žretja in popivanja. To se ni zgodilo.
Po Unter den Linden smo se mimo Humboldtove univerze in državne opere pripeljali na Pariški trg. Najprej so zgradili Brandenburška vrata, potem so se, če se prav spomnim, prerekali in vojskovali, nazadnje pa v čast neke zmage na vrh namestili kvadrigo, kočijo s štirimi konji, ki jih žene Viktorija. Pariški pl’c je eden najlepše urejenih prostorov,kar sem jih kdaj videl. Vse štima.
Pod Brandenburškimi vrati se po Cesti 17. junija napotimo do semaforiziranega krožišča, sredi katerega se 70 metrov visoko dviga Stolp zmage. Za drobiž se lahko vzpnete na vrh, a šele potem, ko najdete vhod, ki pelje v otok krožišča. Pogled na Tiergarten, osrednji berlinski park, ki mene še najbolj spominja na newyorški Central Park, je lep še posebej v jeseni.
Opala, pozabili smo na spomenik Sovjetskim vojnim žrtvam, ki me je prav impresioniral. Postavili so ga leta 1945, takoj po vojni.
Ne hodite v berlinski Guggenheim! Videli boste to:
In nič drugega.
Ob reki je ob nedeljah precej živahno.
Schloss Bellevue je predsednikova rezidenca.
Še en Rathaus. Tu nismo več v četrti Mitte, ampak v Charlottenburgu, ki je na drugi, zahodni strani Tiergartna:
Ampak zdaj smo že v zadnjem dnevu Berlina, ko je ostal samo še živalski vrt. Sem Knuta zadel s kamnom v glavo ali ne? Več o tem prihodnjič!
Brez komentarjev
Tacheles je kul.sploh zvečer.
Lepo!
Nemška obsesija s temi TV stolpi (fernseh turni) je po moje vredna vsaj kakšne doktorske disertacije. Drugače sem pa razočaran nad tvojim odnosom do umetnosti. Ko greš v kakšen Guggenheimov muzej (jaz sem bil nazadnje mislim v NYC) se obvezno delaš, kot da si poznavalec umetnosti in moraš že z obnašanjem nakazati spoštovanje do tam razstavljenih umetnin, čeprav jih imaš morda za navadne packarije in slikarje za malarje.
@dr.Onyx: Nemci so obsedeni s TV turmi, ker pač nimajo hribčkov tko kot mi 😉 Antena pa s tal itak ne nese prov daleč.
Chefe: Knuta zadel s kamnom? Chef, kokr te poznam nisi tak barbar. Je pa res, da si te ne predstavlam, da bi silne evre dal za plišasto Knutovo maskoto;)
Aja, dobr ste se mel gor!
“Sem Knuta zadel s kamnom v glavo ali ne? “
Halo, kako to misliš zadel s kamnom v glavo??? No, morda pa ni bilo mišljeno tako dobesedno? Bom počakala na naslednji prispevek. Sicer se mi zdi komentar zelo neprimeren v času žalovanja v Zoo Berlin. No, ampak vsak zase ve, kaj dela, a ne? Že sama misel na metanje kamna v glavo katerikoli živali me zmrazi. Mimogrede še tole, Knut je prinesel sonce in smeh v marsikateri dom. Pa brez zamere.
@dr Onyx: Guggenheim v NYC je vrhunski, berlinski je pa samo nekaj slik in tri skulpture. Pa ne rečem, da je slabo.
Kar se anten tiče, je pa to pač posledica ravnine.
@Vizo: Skoraj sem kupil, ampak sem si rekel, ne me no imet za norca. K sreči še nimam otrok 🙂
@Ena: Bedna provokacija uspela 🙂
Vizo ima prav. Na področju Berlina ni nobenih naravnih hribčkov. Po drugi vojni jih je nekaj nastalo iz ruševin. Pod enim takih sem stanoval, ko sem nekaj časa živel v Berlinu. Na njem so zgradili observatorij podoben ljubljanskemu na Golovcu. Po razsežnosti teh umetnih gričev se lepo vidi, kako sesut je bil Berlin na koncu vojne.
Sicer pa se iz vseh tvojih prispevkov vidi, da ste v nekajdnevnem obisku ogromno videli. Po fotografijah sodeč ste imeli lepo vreme, tako da bi bilo neumno čas zgubljati v muzejih. V primeru slabega vremena je ogled muzejev dobra alternativa.
Mene je predvsem presenetilo kaj vse jim je uspelo privleči iz Male Azije, Egipta, Iraka, Irana, tihomorskih otokov …
Ej, Chef… Spet me je pograbilo, da bi spokala kufre in kar nekam šla. Fotke pa… Uff… Fantastične.
@Jazby: Videli smo pa res ogromno. Če ne bi malo mislili na maraton in skušali tudi čim več počivat, bi pa +videli še več.
@Darja: Hvala!
[…] ki so jo po načrtih arhitekta Friedricha von Tierscha postavili konec 19. stoletja. Podobnost z berlinskim Reicshtagom ni […]
[…] chef 14.10.2011 ob 18:00 ob 18:00 pod Potopisi, miks Če izvzamem Berlin, sem tokrat prvič v vzhodni Nemčiji. Navsezadnje se je izkazalo, da Dresdna žal ne bom videl, […]