Bergen 2017

Svetovno prvenstvo v Bergnu je bilo po lanski žalostinki v Katarju prava športna veselica in dokaz, da ta šport nima česa iskati v državah brez kolesarske tradicije, sploh, če gledalci dirke ne morejo ob progi spremljati že zato, ker ni zdravo nekaj ur stati pod puščavskim soncem.

Še sreča, da sta Primož Roglič in Jan Tratnik na kronometru dosegla in presegla pričakovanja. Bežen pogled na uvrstitve reprezentantov na drugih dirkah ni atraktiven, a v tem športu lahko le vat moči premalo pomeni dvajset ali petdeset mest slabšo uvrstitev. Več smo pričakovali od mladincev, ki so menda dirkali slabo, čast pa je z devetim mestom na kronometru rešil Nik Čemažar. Za mišjo dlako je bojda priključek zamudila Karin Penko na dirki mladink. Med mlajšimi člani je nekaj metrov zmanjkalo Žigi Jermanu, Tadej Pogačar pa je bil dvajseti. Oba sta mlajša člana šele prvo leto. Urša Pintar je z 22. mestom dosegla najboljšo slovensko uvrstitev vseh časov, Polona Batagelj je bila 26. Rezultatom zato ne bi gledal v zobe.

Priznati moram, da sem si resno ogledal le člansko dirko. V glavnem, že s helikopterskih posnetkov je bilo videti, da se Slovenci peljejo pametno in na ugodnih pozicijah,  na koncu pa je tudi njim zmanjkal kakšen vat, da bi ostali v skupini. Morda bi bilo drugače, če Nizozemci ne bi podivjali že 90 kilometrov pred ciljem, ko je dirka verjetno postala en sam boj za obstanek. To se ni obrestovalo niti Nizozemcem, v prvi skupini je na koncu ostal samo Niki Terpstra, niti kolesarjem, kot je Michal Kwiatkowski, ki jim prav pride težka dirka. A odločilni klanec je bil prekratek, žal pa predolg za Luko Mezgeca.

In menda skoraj predolg za Petra Sagana. Bolj kot izjemna moč in vsestranskost me že od nekdaj preseneča njegov instinkt, sposobnost, da se vedno ob pravem času znajde na pravem mestu. Da mu to uspeva na pregovorno nepredvidljivih klasikah in svetovnih prvenstvih, kjer lahko zmaga skoraj kdorkoli, je toliko bolj osupljivo, sploh upoštevajoč povprečno – a brez dvoma stoodstotno predano –ekipo. Celo dirko ga sploh nismo opazili, a zadnji vzpon na Lososov hrib je Sagan menda začel med prvimi in do vrha ravno še obdržal priključek. Če se v ključnem trenutku ne bi pripeljal med prve, kar seveda sploh ni lahko, bi bil trideseti ali slabši. Sicer je imel potem nekaj sreče, da je skupina polovila vse samomorilce, pred zadnjim ovinkom pa je bil spet točno tam, kjer je moral biti – za Alexandrom Kristoffom, s katerim sta imela prestavo več od Michaela Matthewsa.

Dosti več pa žal nismo videli. Človek prihiti domov ravno, ko so Nizozemci začeli akcijo in gleda dirko dve uri, potem pa zadnjih pet kilometrov, ko se je dogajalo vse sorte, crkne slika, in vidiš samo še sliko statičnih kamer v zadnjem kilometru. Česa takega pa še ne! Julian Alaphilippe in Gianni Moscon niti nista presenetila, Vasilij Kirijenka tudi ne, dosti več pa nismo videli – če prav razumem, je na koncu dobro potegnil še Magnus Cort Nielsen, dosti več pa z naknadno objavljenega helikopterskega posnetka nisem razbral.

Saganov zvezdniški status je za moj okus že malo prenapihnjen, seveda ne po njegovi krivdi, a treba je priznati, da je največji kolesar zadnjih let. Večji od Valverdeja. Cavendisha. Kaj šele Chrisa Frooma. Letos se je že večkrat pokazalo, da je strah in trepet specialistov za klasike, ki, raje, kot na zmago, dirkajo proti Saganu. Tako je bil že večkrat žrtev svoje lastne premoči, a ne ob zgodovinski tretji zaporedni zmagi na svetovnem prvenstvu. Sreča za peloton, da bodo naslednje leto v Innsbrucku na odru za najboljše vendarle stali precej bolj vitki fantje.