Beograjski zračni napad

Turističnim vodnikom inyourpocket ne zaupam najbolj. V Novem Sadu nama je priporočil oštarijo, kjer bi najraje postregli s pomfrijem in instant pleskavicami. Na koncu sva na glavnem trgu pristala v McDonaldsu, zobajoč pomfri. Bistvena razloga za to sta bila klimatiziran prostor, saj se je tempratura zunaj bližala štiridesetim stopinjam Celzija, in urejeno stranišče. Dopoldne sva brezciljno tavala po mestu, zavila na prašno tržnico s ponudbo vsega mogočega, jaz pa sem celo prvič vstopil v pravoslavno cerkev; baročna katedrala v Novem Sadu je v notranjosti baročno načičkana. Pred cerkvijo stoji, ne ravno velika, a vendar mogočna škofovska palača.

Bolj mi je všeč katoliška cerkev, jasno, saj se je barok praktično ni dotaknil, jaz pa že dolgo trdim, da je bil barok škodljiv za cerkveno arhitekturo. Cerkev Marijinega imena na Trgu svobode stoji točno nasproti mestne hiše.

V kategorijo saj ni res, pa je, sodi frizer, ki si je salon uredil kar v garaži. Tako kot v vseh drugih mestih na Balkanu, in to velja za Srbijo še bolj kot za ostale države, je središče mesta urejeno bolj kot Ljubljana, a že promenadi sosednje ulice so zanemarjene. Fasada mora biti pač brezhibna in tako je bolj ali manj tudi pri ženskah.

Novi Sad je zrasel na levem bregu Donave, a prvo naselje se je razvilo na desnem bregu, kjer so na visoki skali nad mestom utrdbe gradili že Kelti, kasneje pa so tam živeli vsi mogoči narodi, najdlje Madžari, ki so tudi zgradili trdnjavo in vse skupaj poimenovali Petrovaradin.

Most svobode so zrušile sile Nata med povračilno akcijo leta 1999, novega so postavili šele pred štirimi leti. Istega leta so  razsuli tudi Varadinski most, ki je bil, mislim, da najstarejši. Čezenj sva se zapeljala med staroveške mestne hiše, stisnjene okoli grajskega griča in se skozi mogočno obzidje zapeljala v osrčje trdnjave. Če bi bil mlajši in še bolj neumen, bi šel naslednje leto v Novi Sad malo prej, seveda na Exit.

Trdnjava je takšna, kot smo si jih predstavljali kot mulci. Prepredena je s hodniki, zavarovana z mnogimi obzidji.

Zanimiva je grajska ura, ki naj bi bila edinstvena zaradi urnega kazalca, ki je daljši od minutnika. S podobnim unikatom se hvalijo tudi v Gradcu. V Novem Sadu naj bi kazalce zamenjali zaradi flosarjev, ki so tako od daleč lažje videli, koliko je na cagerju.

Bila sva dovolj neumna, da sva šla na trdnjavo ravno okrog enih popoldne. Puhtelo je od kamna. Tako je bilo vroče, da nama še pivo ni prijalo in sva pila navadno vodo. Tako motnega zraka še nisem videl.

Srečala sva nekaj mulcev iz Slovenije, ki so bili približno enako zmahani. Natakarjem pa, kot kaže, vročina ne pride do živega, v dolgih hlačah so stregli brez potne srage na čelu. Vročina naju je tako zadela, da se nama ni ljubilo v muzej in sva šla raje hitro dol. Preden sva zavila na mestno kopališče Štrand na Donavi, sva skočila še na obisk k Florjanovim sorodnikom, le streljaj od plaže. Preobilno sta naju postregla!

Na Štrand sva prišla ravno, ko se je v nekaj trenutkih zoblačilo. Pobegnila sva že po dobrih petnajstih minutah. Kasneje se je pošteno ulilo, a sva dežju po avtocesti ves čas uspešno bežala v smeri Beograda. Kar se pa tiče plaže … fotografij nimam, ampak lahko opišem. Se spomnite serije Baywatch? Se spomnite, da niso nikoli pokazali niti ene ženske ali moškega, ki ne bi bila telesno razvita do popolnosti? Vedno sem trdil, da je to nemogoče.

Ampak v Novem Sadu je mogoče!

V Kampu Dunav v Zemunu, tik pred Beogradom, sva prenočila dvakrat. Kamp je sesut bolj, kot sem si predstavljal. Dodaten problem so bili komarji. Ravno takrat so imeli invazijo. Vsa leta jih rutinirano zastrupljajo, letos pa to zaradi obilice dežja ni bilo izvedljivo. Vladale so izredne razmer, vsi so govorili samo o komarjih in lahko si mislite, da je bilo v kampu s pogledom na Donavo še posebej veselo. V celem Beogradu je zmanjkovalo sredstev za zaščito pred mrčesom, naslednji dan sva v lekarni dobila zadnjo flaško. Morali bi videti lekarnarico in njen dekolte. Kaj takšnega doživite samo še v filmih za odrasle.

Človek v kampu ni mogel niti na sekret in pod prho. Do sanitarij sva se prebijala v cik-cak tehniki in se jih med potjo – pa tudi med potrebo samo – otepala z majico. Pod prho je bil mir, ker lumpi ne grejo na vodo, ampak nazaj sva morala teči mokra. Ob vsakem vstopu in izstopu je prišlo v avtodom toliko komarjev, da sva jih pobijala naslednjih pet minut. Pred komarji so nas svarili v Keniji, v Kanadi in v Skandinaviji, ampak tisto ni bilo nič!

Po dolgem času sem za v mestno središče oblekel dolge hlače in obul čevlje. Kot prava Slovenca sva se namenila na čevapčiče in na splave. Z dodobra sesutim mestnim avtobusom. Ko sva pri vozniku kupila vozovnico, se je nemalo začudil. V dveh dneh je na avtomatu v avtobusu nisem znal potrditi in še zdaj trdim, da je bil avtomat na vseh avtobusih zjeban. In še zdaj trdim, da se tam pač vsi vozijo zastonj. Tudi midva sva se. Kazen za vožnjo brez vozovnice je verjetno smešno nizka.

Beograd je velemesto. To mi je postalo jasno takoj, ko smo se prebili skozi predmestja in izstopili kaj vem kje. Velemesta enostavno začutiš. Hrupna so na drugačen način kot recimo Ljubljana. Velemesta ves čas ropotajo enako. V velemestih imajo odlično založene knjigarne, ki so odprte še pozno v noč. Na ulici Kneza Mihailova je ena taka. V eni skriti oštariji sva se prvič brutalno najedla čevapčičev. Potem je Florjan izgubil zemljevid in sva bila pečena. Ko se je še pošteno ulilo, sva samo še pomahala taksistu in ga poslala na splave.