Ob petih zjutraj me ni zbudil najmanjši možni Caterpillar – če seveda ne štejemo tistih šokantno slabih telefonov –, ampak umobolni navijač, ki vsako jutro še pred zoro vpije, da jim jebe Maribor in da ljubi Olimpijo. Ampak njega smo že navajeni, sliši se ga samo slabo minuto, kolikor traja, da pride na drugo stran železnice. Caterpillar pa ni odnehal. Z vsemi svojimi šestdesetimi konjskimi močmi se je zaganjal v kupe snega, se urno vrtel okoli svoje osi, premetaval sneženo gmoto in ustvarjal precej več hrupa, kot bi mu ga prisodil glede na učinek. To je ta čudovita zima …
Ker je Lisica zaradi snežnih zametov obtičala doma, sem skočil po opravkih in z očetom na kofe. Izkazalo se je, da je bilo dopoldne idealno za urbano postopanje po plundri.
Težko me bodo prepričali, da je bela Ljubljana zelena prestolnica, ampak dan po sneženju je res lepa.
Brez komentarjev