Beg od televizorja

Pred tedni me je, udobno zavaljenega v kavč, pozno zvečer pritegnil film o na smrt obsojenem tipu, slabša varianta filma Dead Man Walking. Bilo je solzavo in razvlečeno, a zaradi nekakšne sprevržene fascinacije nad smrtno kaznijo, čeprav se z njo absolutno ne strinjam, sem vzdržal do konca. Končalo se je tik preden je tip sedel na električni stol.

Čez teden ali dva sem naletel na isti film in šele tedaj ugotovil, da gre za nadaljevanko Prison Break. Nadvse ponosen sem, da nisem podlegel evforiji novodobnih, kot štrumpantl napetih, neskočno dolgih serij. Prihranil sem ogromno časa, bržkone pa tudi živcev. Poznam tipa, ki je bil dovolj firbčen, da je z interneta potegnil vse do tedaj končane serije, kar ne bi bilo nič posebnega, če jih ne bi pogledal v enem samem vikendu, v ponedeljek pa z obnovo razpleta pokvaril veselja vsem ostalim. Od prijateljev sem izvedel za zgodbo, tipičen kliše: tip se da nalašč zapreti, da bi pomagal pobegniti po krivem na smrt obsojenemu bratu, za čigar obsodbo stoji zarota politikantskih rib. Od prijateljic sem izvedel, da je nekaj igralcev ful luštnih.

Beg iz zapora sem spet ujel včeraj in ugotovil ne le, da fantje še vedno čemijo v luknji, vrtnarijo pred zaporom, si izmišljujejo različne bolezni, da bi se dokopali do fukiš zdravnice in cvikajo, da ga bodo dobili od zadaj, ampak tudi, da je na smrt obsojeni robavs še vedno živ, čeprav je enkrat že sedel na električnem stolu. Bržkone ga je, kolikor se spoznam na dramaturgijo razvlečenih ameriških televizijskih izdelkov, v zadnji sekundi odrešil guvernerjev klic. Zaporniki so se tokrat vendarle odločili, da pobegnejo. Še nocoj. Izkopali so luknjo v zid, ugrabili paznika, na lepe oči podkupili fukiš dohtarco, si zrihtali obleke … toda še vedno je niso podurhali. Glejte spet danes! In jutri! In pojutrišnjem! Potem glejte še drugo sezono. In še tretjo.

Pri produkciji takšne vrste gre po mojem za podobno strategijo, kot pri subliminalnih sporočilih. Ko mulc isti komad sliši že petstotič, naj bi po teoriji vzel kuhinjski nož in umetelno razrezal domačo mačko, vse širše sorodstvo in nekaj nedolžnih sošolcev. Tako najbrž tudi oglaševalci pričakujejo, da bodo otopeli gledalci, ki dan na dan spremljajo iste reklame, vstopili v trgovino in pokupili vso zalogo pralnih praškov in LCD televizorjev.

Pred Begom iz zapora so na POP TV vrteli nadaljevanko Lost (Skrivnostni otok), ki je bila verjetno enako razvlečena, med tem ko je bila zgodba po pripovedovanju prijateljev še bolj za lase privlečena. Več mesecev pogrešani brodolomci – je to v sodobnosti sploh mogoče? – so bili urejeni kot igralci, ki so med pavzami oglaševali žiletke, parfume in šampone. Kaznjenci, morilci in posiljevalci, pa so vsi po vrsti prijazni in krotki kot muce iz reklame za Whiskas. Gledalec mora imet morilca enostavno rad! Konec koncev je on le žrtev sistema, kajne?

Edino razliko med običajnimi telenovelami in tovrstnimi serijami vidim v tem, da so slednje stabilneje finančno podprte in zato bolj kakovostno posnete, ostane pa osladna zgodba, ob kateri imam občutek, da scenarij pišejo sproti, pač glede na okoliščine. Tudi gledalci venezuelskih telenovel in Bega iz zapora so si bolj podobni, kot si upajo priznati. Oboji svoj prosti čas prilagajajo TV-sporedu, kar je za moje pojme poraz sodobnega sveta. Oseba, ki namesto druženja s prijatelji izbere jebeno nadaljevanko, je usmiljenja vredna in si dobre družbe niti ne zasluži.