Hoteli me ne samo jezijo, ampak tudi strašansko dolgočasijo. Moj rekord števila zaporednih nočitev v istem hotelu znaša enaindvajset noči, kar pomeni, da sem v hotelu pojedel enaindvajset samopostrežnih večerij in enaindvajset samopostrežnih zajtrkov. Takrat še nismo imeli prenosnikov, tablic, skajpa in brezžičnega interneta. Telefoniranje iz tujine je bilo tako svinjsko drago, da sem punco v tem času poklical samo enkrat za pet minut in jo s tem tako razveselil, da se tega verjetno spomni še danes, ko me sovraži. Od tedaj bi,tudi vprimeru neomejenih sredstev, štirinajstdnevni dopust raje preživel v kampu, kakor v hotelu. Videl sem marsikaj. Luksuz in hotel verige Formula 1. Doživel sem hotel s tušem v nekakšni vgradni omari. Nekoč sem spal v sobi s svojo lastno mini savno. Najbolj me nervirajo petzvezdični superior, najbolj dolgočasni pa sp štirizvezdični hoteli, pri čemer se seveda najdejo tudi izjeme, kakršna je funky veriga Pentahotel.
Je pa res, da sem se razvadil. Na službeni poti nočem doživeti presenečenj v slogu skupnih kopalnic, odsotnosti brezžične internetne povezave, pomanjkanja mize za računalnik, siromašnejšega zajtrka kot če bi odprl domači hladilnik ali vprašanja, če potrebujem tudi brisače in posteljnino (za doplačilo). Vse to sem že doživel, res pa je, da je imel hotel v zadnjem omenjenem primeru eno samo zvezdico. Izbral sem ga točno iz tega razloga.
Pot v Belgijo sem zadnjič združil še z obiskom v Bruslju. Iz povsem pivskih razlogov – Duvel smo pili za dva evra! – ne bom rekel, da je bila noč nepozabna, zato pa je bil nepozaben hotel. V izbranem terminu je bila nekje v središču mesta na voljo tudi nočitev za dobrih 1600 evrov, vendar sem bil pripravljen plačati največ kakšnih šestnajstkrat manj, kar je izbiro seveda precej omejilo.
Po nekaj brezplačnih odpovedih spletnih rezervacij, kakršne si nonšalantno privošči potrošnik, ki ve, da ga hotelirji tako ali tako lupijo, sem izbral prenočišče z zvenečim imenom Hotel Mozart. Priporočam ogled spletne strani, na kateri boste lahko ob prijetni melodiji drugega stavka mojstrovega Koncerta za klavir in orkester št. 21 v C-duru uživali ob fotografijah baročnega ambienta v očarljivi stavbi iz 17. stoletja, v kateri je vsako izmed petdesetih sob lastnik opremil v slogu Ludvika XV. Na spletni strani piše tudi, da nas bo očarala žlahtna toplina okrasja, ki daje popotnikom pristen občutek domačnosti.
Kerje slog opremljenosti mojega bivališča precej bolj preprost, bi se v takšne vrste hotelu težko počutil domačno, vendar mi je bil na nek groteskno-ironičen način blazno všeč, poleg znosne cene pa me je navdušila predvsem lokacija. Od centralne železniške postaje sem se na pamet sprehodil pičlih tristo metrov. Do parka, dvakrat naravnost in desno do izveska z dobro znano podobomoža z belo lasuljo.
Saj poznate občutek stopnjevanja veselega pričakovanja, ki mu sledi še bolj veselo presenečenje, ob katerem se čas za trenutek ustavi. Pritajena Mozartova glasba je koketirala s šumom majhnega, a neskromnega vodometa. V levem kotu je na pozlačenem baročnem fotelju iznad ženske revije pogledala dama srednjih let, tako lepa, da so se mi ob njenem nasmehu zašibila kolena. Receptor, visok mož v obleki z lajbičem skoraj ni govoril. Prijazno mi je odkazal pot do dvižne naprave takšne vrste, ki ji slovenski inšpektorji ne bi odobrili niti uporabe v gostinske namene za dvigovanje hrane iz kleti v pritličje. Zame in za kovček je bilo komaj dovolj prostora, a še manj ga je bilo, kot sem ugotovil kasneje, na stopnišču, širokem točno toliko, kot so široka moja pleča, in preozkem, da bi se po njem napotil s kovčkom v roki.
Z olajšanjem sem ugotovil, da soba v drugem nadstropju ni pretirano načičkana, pa saj prav dosti okrasja v slogu Ludvika XV. vanjo niti ne bi mogli stlačiti. Prostora je bilo dovolj za posteljo širine 160 centimetrov, ob katero so bili postavili skromno mizico, ki je služila kot stojalo za nedelujoči telefon in delujočo nočno lučko, pri čemer sem lahko v vogal, tako, da je z robovi štrlela čez in komaj obstala na površini, postavil še knjigo klasičnega formata A5, in za vegasto omaro iz masivne hrastovine širine 120 centimetrov. V dolžino je prostor meril toliko, da zaradi dolžine postelje ni bilo mogoče na stežaj odpreti vrat kopalnice, ki se je ponašala z razmerjem stranic 1:3, pri čemer je v širino merila največ meter in pol.
Fotografije žal nimam, saj je prostor tako nekonvencionalnih mer nemogoče fotografirati s konvencionalno fotografsko opremo. Zato pa sem lahko, če sem zlezel do vzglavnega dela postelje in se, klečeč na kolenih, stegnil skozi okno nad ulico Rue du Marché aux Fromages, fotografiral stolp mestne hiše na Grand Place.
Toplo priporočam!
Brez komentarjev