Avsenik connects people

Ko smo po večerji skočili v kazino, kjer je nekoč Dostojevski menda zapravil celo svoje premoženje, je bilo videti, da bo to še en zapet kravatarski večer. Z vložkom dvajsetih evrov sem nastopil proti gemblerjem precej strašljivega videza. Tisti, ki je v enem šusu pobral 500 evrov, je bil videti, kot da je za roleto pognal korenine že pred dvesto leti. Imel sem krompir, priigral štirideset evrov, a takoj vse pognal, na koncu sem šel celo v minus. Kasneje smo se spontano odločili, da zberemo pijačo iz mini barov in se dobimo pri edinem človeku, ki poseduje glasbo gospoda Slavka Avsenika. Prišli so grška Kanadčanka, madžarska Kanadčanka, stara vsaj 65 let, še ena Kanadčanka, Brazilec, kakih 65 let star Španec, seksist stare šole, ampak gentleman, kakršne danes iščeš z lupo, in Amerikanec iz Vermonta, eden tistih z oglatimi glavami in doteranimi old-school frizurami.

Predstavljajte si, da se to dogaja v hotelski sobi, ki se trudi oponašati secesijo, z vsemi kičastimi lestenci vred. Tam sem jim torej prevajal besedila Gremo na Pokljuko, Sankaška polka, Dobro jutro, striček Janez, Na Robleku, Rezka, jim razložil vse o Planici in Robertu Kranjcu, skupaj smo zapeli Slovenija, od kod lepote tvoje … Pravijo, da smo Slovenci smešni ljudje, kar je najverjetneje res. Iz besedil je razvidno, da smo ves čas nažgani in cele dneve iščemo, kje bi dobili.