Aufbiks

Z miško po zaslonu sem načrtoval pot v idrijske konce, a potem sem nekje prebral, da bodo krajevni nalivi manj verjetni na vzhodu države. Ker najraje začnem doma, sem sklenil kompromis in poskusil v smeri Zasavja in Celjskega. Glede na to, da me je pot mimo geometričnega središča Slovenije vodila na vzhod, je bilo logično sklepati, da bom precej časa kolesaril na varni strani.

Miroljubno

Tako ali tako si že dalj časa želim prevoziti Podmejo, torej prelaz med Trbovljami in Preboldom. Nazaj na zahodno stran geometričnega središča pa me je miška vodila po severnem delu kamniškega kroga resnice, torej čez Lipo in Črnivec.

Čevlje sem zapel šele četrt čez deset in že to ni bil dober, glede na to, da so napovedali padavine že sredi dne, na poti pa naj bi bil več kot šest ur. Tik pred odhodom mi je sosed povedal, da se klancu na Podmejo reče Aufbiks. Kak drugi dan bi si res rekel aufbiks, a tokrat nisem bil bojevitega duha in sem krenil na pot v miroljubnem tempu.

V Rogličeve domače kraje

Banano sem olupil že pred Spodnjim Hotičem, in se potem lepo počasi zavalil na Vače, prav tja, kjer so našli vaško situlo, potem pa v Kandrše. Tam me ni bilo že lep čas, ker gre Runda po novem spet po stari trasi na Trojane. Različica čez Kandrše in skozi Moravče mi je bolj všeč,ni mi pa všeč, da so cesto proti Zagorju narezali, tako da je bila pot v Rogličeve kraje svinjsko neprijetna.

Iz Zagorja sem v Trbovlje skočil čez klanec in na najbolj zanikrni bencinski črpalki po dveh urah sploh prvič odpel čevlje s pedalov. Kako je to sploh mogoče? V Ljubljani sem imel srečo, potem pa skoraj ni več semaforja. No, v Trbovljah so pa kar naprej. In tudi uglednejših bencinskih črpalk je precej več. V bistvu me Trbovlje vedno presenetijo kot – glede na vse kar je slišati – prav prijetno mesto.

Na vzhodni strani Trojan

Potem pa … aufbiks. Res je lep klanec, ni pa lahek. Ker sem ga vzel malo bolj zares, sem gladko padel mimo e-kolesarjev, ki sta se gor vlekla na petnajst kilogramov težjih biciklih in štiri centimetre širših plaščih. To pa ni bil edini dogodek na slabih dvajset minut dolgem vzponu, ki je minil kot bi mignil. Drugi dogodek je bila še kar prijetna ploha, zaradi katere sicer nisem imel polnih čevljev vode, a mi je pokvarila spust v Prebold pa še neprijetno se je ohladilo.

Čevlje mi je voda napolnila šele v dolini.

Geometrično središče gor ali dol, nisem bil dovolj daleč na vzhodu.

Vreme … bo

V tujih krajih se moja generacija, ki je še odraščala z zemljevidi in se trudila z orientacijo po smereh neba, lahko prav dobro znajde tudi brez tehnologije, a bi se brez Wahooja vseeno peljal po glavni cesti. Tako pa sem lahko z navigacijo od Prebolda nazaj proti zahodu udobno križaril skozi Kapljo vas in Grajsko vas in morda še katero vas. Lepo imajo urejeno in še sonce je obsijalo hmeljišča.

Na Vranskem sem imel v nogah okoli devetdeset kilometrov, glava je bila čedalje bistrejša, pogled v telefon pa zaskrbljujoč. Tja, kamor sem bil namenjen, je z druge strani hitel tudi deževen oblak, ki je bil na zaslonu obarvan rumeno do rdeče, zato sem ob cenenem sendviču in kokakoli sklenil težko odločitev in se preusmeril na Trojane. Če bi pogledal na telefon prej, bi raje jedel krof.

Plavalna urica

Da ne bi bilo prehitro konec veselice, sem pred Trojanami zavil v Izlake. Preseneča me, da spust ni na Stravi. Škoda, kajti vmes so mi misli odplavale in sem v ovinek pripeljal očitno prehitro, potem pa še naslednja dva odpeljal skoraj po ušesih in z mislimi na dober segment sprintal po zadnji ravnini … za prazno figo.

Vmes me je prijelo, da bi se odvlekel na Zasavsko sveto goro, toda aplikacija je kazala, da se deževni oblaki zgoščajo, zato sem po hitrem postopku nadaljeval proti dolini Save in kar po glavni cesti.

Ob koncih tedna je sredi dne vzdržno, saj ljudi med izprdevanjem obilnega kosila ne mika vožnja z avtomobilom. Še posebej jih to ne mika, če kaže na dež. In kazalo je na dež. Načrt, da bi zavil skozi Šmartno in se prekucnil čez Trebeljevo, sem opustil. V Litiji sem namreč skoraj zaplaval in če ne bi imel roza lučke, bi me bilo strah kolesariti. Neki borec je vedril na avtobusni postaji, drug drugemu sva se spodbudno nasmehnila, a je vse skupaj izpadlo bolj kislo.

Dober deževen dan

Res bi bilo nenavadno, če me v šestih urah na kolesu ne bi dvakrat opralo. Ampak me je potem še tretjič, ravno ko sem prišel v Ljubljano. Upal sem, da do doma ne bo nehalo. Ugotovil sem namreč, da tako najbolj elegantno in najhitreje očistiš kolo. Razmastiš, namiliš, pustiš na balkonu, počakaš, da narava naredi svoj čudež … in obrišeš in namažeš.

Dober deževen dan je bil.

Tako dober, da do doma nisem pritisnil niti ene fotografije. Eno sem moral vsaj doma. Zato, da se vidi, da imam čedno Dotoutovo majico.

Trasa: Ljubljana–Podgrad–Kresnice–Spodnji Hotič–Vače–Vidrga–Izlake–Zagorje–Trbovlje–Podmeja–Prebold–Grajska vas–Vransko–Trojane–Izlake–Zagorje–Litija–Kresnice–Podgrad–Ljubljana
Razdalja: 169,6 km
Višinska razlika: 1620 m
Čas vožnje: 5 ur in 43 minut
Skupni čas: 6 ur in 10 minut
Povprečna hitrost: 29,6 km/h
Maksimalna hitrost: 72 km/h
STRAVA