Aprila čez Vršič: Zima, pomlad in poletje v enem dnevu

Teden dni po izletu na Soriško planino sem si upal skočiti še čez Vršič. Čez najvišji slovenski prelaz sem nazadnje kolesaril pred tremi zimami, v prvi sezoni po skoraj desetletju odmora od kolesa. Takrat sem se vračal skozi Baško grapo, tokrat pa sem si zamislil krog čez Predel. Do Jesenic sem popotoval z vlakom.

Strašljivi vzpon, grozljivi spust

Na Jesenicah sem zapel noge v pedala s polurno zamudo, za katero nisem bil jaz kriv, in z nekoliko utrujenimi nogami, ker sem v šprintericah s kot skala trdim podplatom eno uro stal v gneči. Lahko si mislite, da me je od vrnitve z vlakom odvračala že sama misel na vrnitev z vlakom.

Do Kranjske Gore se človek ravno prijetno ogreje. Vršič se mi kot mladcu ni zdel nič posebnega, zdaj pa moram priznati, da je to res zahteven klanec, kjer sem bil s še ne dva tisoč kilometri v nogah kar hvaležen za rekreativni prenos na novem Centauru.

Na Vršič sem šel zaradi edinstvene snežne panorame, a je v tednu dni pobralo za vsaj meter snega, tako da scenografija navsezadnje ni bila nič posebnega.

Sredi dne, gor sem bil okoli pol dveh, ni bilo niti mraz. Če na vrhu ne bi postopal, bi se lahko spustil ne da bi oblekel brezrokavno plastiko.

Ne vem zakaj se nič ne govori o tem, kako strašljivo zahteven je spust z Vršiča v Trento. Na brezhibni cesti bi bil spust stoodstotni užitek, sploh spomladi, ko še ni veliko prometa. Tudi zaradi tega spusta bi bilo imenitno videti etapo dirke Po Sloveniji z vzponom čez Vršič in ciljem v Bovcu.

Pečica sredi Julijskih Alp … sredi aprila

V Trenti je bilo kot poleti, samo da ni bilo gneče in panoramskih voznikov, ki vozijo tako počasi, da ovirajo tudi kolesarje. Me je pa presenetil vzpon na Predel, kjer s kolesom tudi nisem bil že več kot deset let. To je duhomoren klanec, ki že od Bovca naprej zaposli, bolj duha kot telo. Navsezadnje se do Predela cesta vzpne za 700 metrov. Ves čas po soncu. Do Strmca sem bil že napol pečen in skoraj bi lahko rekel, da mi je zapora ceste tik pod vrhom prelaza dobro dela. Deset minut sem tako gledal v zrak, ker so snemali … reklamo za Škodo, ki se bo vrtela ob Touru.

Pol ure sem torej izgubil zaradi Slovenskih železnic in dobrih deset zaradi Škode, tako da krasnega spusta po Rabeljski dolini žal nisem imel časa nadgraditi s kavo v tistem zanikrnem bifeju v Rablju. To je bila manjša napaka. Prvi resnejši odmor bi po dobrih osemdesetih kilometrih še kako koristil, preden sem v Trbižu zavil na kolesarsko pot, ki se zlagoma, z dvoodstotnim povprečnim naklonom, vztrajno vzpenja proti Ratečam, ob tem pa je kolesarjenje popestril še soliden veter v prsi. To je bilo preveč za izpraznjeno glavo, ki je imela do Kranjske Gore v nogah že slabih dva tisoč višinskih metrov.

Ne le glava, prazno je bilo tudi telo, po kilometrih sem bil pa šele na polovici, in še z dvema krajšima klancem pred seboj.

Radovna si zasluži mitnico

To so trenutki, ko premakneš svoje meje. Morda bi bil čas, da začnem v bidone stresati praške, sem si mislil med lokanjem kokakole, ker na vodo tole ne gre. Ne bom šel na jebeni vlak, sem si mislil med žvečenjem cenenega sendviča XXL, in z zajebanimi Slovenskimi železnicami, pa če me jebeš. In sem se spet usedel na Pinarella in ga odgnal proti Mojstrani in se vmes skoraj zaletel v žensko, ki se je sredi kolesarske steze na črto ustavila, kot da je na kolesarski stezi sama, potem se je pa še čudila, ko sem ji pokroviteljsko razlagal, da je treba vendar gledati okoli sebe.

Zdaj se s specialko ni več treba vlačiti čez Lipce, ampak se v Mojstrani zavije v dolino Radovne. Krasni kraji! Ena tistih cest, kjer bi morali za motorizirani promet pobirati cestnino. V tem obdobju leta sicer ni gneče, si pa predstavljam, da bo slejkoprej nastala, ko bo ksindel z zamudo ugotovil, da je dolina dober poligon za piknike ob odprtih vratih avtomobila.

V Lescah me je prometna signalizacija obvestila, da dela na cesti potekajo tudi na tistem klancu od Radovljice proti Kamni Gorici. Popolna zapora. Nisem želel tvegati pa sem zavil v Radovljico, kjer je bilo zaradi Festivala čokolade še vedno izredno stanje, varnostnik pa me je na koncu poslal čez tisti klanec, češ da bom s kolesom prišel mimo. In sem res. Brez težav. Sem pa izgubil še petnajst minut in sem imel torej že slabo uro zamude, tudi upoštevajoč zglednejši tempo od pričakovanega.

Odrešilni moped

Vse ostalo bi bila samo še štiridesetkilometrska, skrajno dolgočasna formalnost do Ljubljane, če me ne bi že nevarno lovila tema. Športni reporterji in komentatorji z RTV Slovenija bi rekli, da sem se znašel v težavah, kot da za takšno stanje ne obstajajo žmohtnejše besede. Na minute je šlo. Rešil me je mož s skuterjem. Bržkone je bil kolesar, kajti malo je razumevajočih ljudi, ki bi s takšnim veseljem priskočili na pomoč. Ne le, da se mi je nekje med Kranjem in Medvodami ponudil za zavetrje in da je opozarjal na nepravilnosti na cesti in na ležeče policaje, še prijetno sopotnico je imel, in poleg tega je 45 kilometrov na uro ravno prava hitrost, da utrujena para po 190 kilometrih drži brez naprezanja.

Mislim, da se še ni zgodilo, da bi na kolesu presedel sedem ur in pol. Tako sem bil doma tudi videti.

S kolesom na vlak?

Z veseljem bi kolesarjem predlagal, da izlet popestrijo z vožnjo z vlakom v eno smer. Ampak. Če bi mi pri Slovenskih železnicah za objavo članka o prednostih potovanja s kolesom na vlaku plačali tisoč evrov, bi ponudbo zavrnil. Če si želite prevoziti podobno turo, svetujem, da na Jesenice odpotujete z avtom, neekološko, a tudi hitreje in udobneje. Če ste v paru, tudi ceneje. Če boste po 150 kilometrih kolesarjenja od Jesenic do Jesenic še sveži, v to dvomim, se raje še dve uri preganjajte po gorenjskih ravnicah.

Trasa: Jesenice–Kranjska Gora–Vršič–Bovec–Log pod Mangrtom–Predel–Rabelj–Trbiž–Fužine–Kranjska Gora–Mojstrana–Radovna–Krnica–Bled–Radovljica–Kamna Gorica–Podbrezje–Naklo–Kranj–Medvode–Ljubljana
Razdalja: 210 km
Višinska razlika: 2750 m
Čas vožnje: 7 ur 30 minut
Skupni čas: 8 ur 25 minut
Maksimalna hitrost: 90,4 km/h
STRAVA