Antioglaševalska gverila

Eden od znakov družbene nerazvitosti je brez dvoma tudi grozljivo visoka koncentracija oglasnih panojev, ne samo v mestih, temveč, kar je še bolj strašljivo, tudi na podeželju, kjer kmetje oglaševalcem odstopajo celo prostor slovenskega narodnega simbola, kozolca. Zaskrbljujoč je že estetski moment tovrstne onesnaženosti, še bolj problematičen pa širši vidik oglaševanja na vsaki površini, ki to fizično omogoča. Tam, kjer so evri pomembnejši od kulture (estetike), je moralni propad nujen. Pri tem se ne omejujem na mestne oblasti, ampak so enako krivi vsi, ki oglase dovolijo na svojih zasebnih površinah, češ, v teh časih pride prav vsak evro. Odgovorna pa je seveda oblast, ki to dovoli – seveda zato, ker krvavo potrebuje denar za nasedle projekte, ki se ne bodo nikoli splačali. Narod je celo ploskal, ko je solzavi Županković zrihtal Bicikelj, v zameno pa je Europlakat dobil – še več oglaševalskega prostora!

Že nekaj časa zbiram energijo za fotoreportažo po Tržaški cesti od Kina Vič do Dolgega mostu in nazaj. Brez dvoma bi nastal najdaljši in najogabnejši blogerski zapis, s tem da sploh ne bi štel mini panojev na kandelabrih sredi ceste. Žal za ta miniprojekt še nisem našel časa ali zbral energije, je pa nekaj migala aktivistična skupina, ki se je trudila z inciativo Plakatopolis za Ljubljano z manj oglaševalskimi panoji. Če se prav spomnim, je internetni narod podpisoval nekakšno peticijo, kar je seveda kapitalna neumnost. Mislim, spletne peticije. To je bolj neuporabno kot mirni protesti samo do trenutka, ko se odstavi Janšo, potem pa vdanost v – nič bolj cvetočo – usodo. Za razliko od novodobne socialistične mladine, ki je demonstracije ukradla pametnim ljudem, pa pri iniciativi Plakatopolis še vedno vsaj malo migajo – čeprav rezultatov seveda ni in jih brez resnejše akcije niti ne more biti. In ja, kriv sem tudi jaz, ki se mi ne ljubi naredit niti jebene fotoreportaže, ki bi vzela pol sobote časa. Za video in nekaj strašljivih fotografij si oglejte plakatopolis.tumblr.com.

Bližje, kakor javna razprava ali podpisovanje spletnih peticij, so mi gverilske akcije. Oglaševalske panoje sicer ignoriram in name praktično nimajo učinka, sem pa pred blokom zadnjič opazil, da je punci, ki se smehlja z oglasa za zobno pasto, nekdo s črnim sprejem umetelno pobarval zob. Na to sem pozabil, potem pa danes na Tržaški opazil še en primer sabotaže, ki so jo izvedli na Telekomovem oglaševalskem panoju na Tržaški, ki je tudi daleč največji.

Ker me je Irena opozorila, da je nekdo očitno zagnal širšo akcijo sabotiranja oglaševalskih panojev, sem hotel fotografirati še tistega za zobno pasto – in ugotovil, da so ga vmes očitno zamenjali! Oglaševalcem torej grafiti pridejo do živega in jaz sem absolutno za ustanovitev podtalne grafitarske skupine, ki bi ciljno ustvarjala izključno na oglasnih panojih. Ali je moj zapis hujskanje? Seveda je. Drugo vprašanje pa je, ali grafitanje oglaševalskih panojev lahko smatramo za vandalizem? Po mojem mnenju nikakor! Posiljevanje z debilnimi oglasi na našem javnem prostoru je namreč bistveno hujša oblika onesnaževanja, ki ga ne more poslabšati noben grafit.