Antibes, manj znani azurni biser

Mesta, ki jih na Azurni obali morate obiskati, so Monte Carlo, Nica in Cannes. Tokrat nisem videl nobenega in ni mi žal. V Monte Carlu sem že bil, ker julija ni Formule 1, ker me igralnice ne zanimajo in ker ne sodim tja, me pravzaprav ne zanima. Sem pa slišal, da imajo izvrsten oceanografski muzej. V Cannes so nas na šolskem izletu enkrat vlekli navsezgodaj zjutraj, ko nismo mogli kupiti niti rogljiča, walk of fame me pa zanima približno toliko kot ruleta. Tisti šolski izlet je bil tudi sicer odlična lekcija, kako na potovanju ne uživati. Tipična krščanska finta: greš nekam, kjer je lepo in luksuzno, potem se pa trudiš zapraviti čim manj, da se na koncu počutiš še večjega reveža, kot si v resnici. A važno je, da se imamo radi.

V Nici živi absolutno preveč ljudi za tako majhno mesto, prištejte še turiste in razumeli boste, zakaj me na petintridesetih stopinjah ni mikalo iskati prostega parkirišča. Na koncu bi jih pa še slišal. V Europa Beach Snack Baru sem v turističnem vodniku predbal, da je Antibes pomanjšana Nica in da je precej manj gneče. V Grimaldijevem gradu je tudi eden bolje založenih Picassovih muzejev.

Ob vseh mogočih člankih, ki smo jih objavili in tistih, ki jih nismo, sem prebral tudi knjigo Provence A-Z Petra Maylea, a vsi so Antibes omenjali v največ dveh stavkih. Da gre za lepo mesto z zelo dolgo plažo, ki se vleče do Nice. Plaža mi pač ni bila všeč, to sem že ugotovil. O Antibesu sem vedel samo še, da se ponaša z največjo marino v Evropi. Ne verjamem, da je res največja, ima pa največje parkirišče z le enim parkirnim avtomatom. S parkirnim listkom sem ga okoli treh popoldne, v najhujši vročini, iskal petnajst minut. Kako zelo francosko.

Ko smo skozi obzidje vstopili v središče, sem bil iz minute v minuto bolj navdušen. Verjetno zato, ker Antibes, ujet med Cannes in Nico, ni nič posebnega.

Marina v naravnem zalivčku ima dolgo zgodovino, resda bolj trgovsko kot turistično: najprej so tam trgovali Grki, kasneje Rimljani in očitno so oboji mesto imenovali Antipolis. Celo tisočletje je bil bolj ali manj nepomemben, razen, da je bil nekaj časa škofovsko mesto. S prihodom prvih turistov in bogatih priseljencev je spet zaživel sredi 19. stoletja.

Navdušila naju je tržnica uličnih umetnin.

Znano je, da so dekadentni umetniki druge polovice 19. stoletja radi popivali v Provansi. Najraje so se opijali z absintom. Šele doma sem izvedel, da je v Antibesu tudi muzej, posvečena tej krasni pijači.

Drugi objekt intelektualnega poželenja, malo manj mesenega, je Grimaldijev grad, ki stoji nad mestom in precej strmo obalo. Velikosti navkljub ga ni opaziti vse do trga med gradom in katedralo.

Grimaldiji so se v Antibesu naselili leta 1608. To so isti Grimaldiji iz Genove, ki so se razselili po Liguriji in Provansi, in katerih potomec je tudi monaški princ Albert II., s polnim imenom Albert Alexandre Louis Pierre Grimaldi. Njegovi daljni predniki so živeli tudi v Antibesu, v gradu, ki je kasneje postal mestna hiša. Nekaj mesecev v letu 1946 je tu ustvarjal tudi Picasso. Mestne oblasti so ga velikodušno nastanile v gradu, ki je takrat že bil muzej. Picasso se je za gostoljubje zahvalil tako, da je mestu zapustil obsežno zbirko del. Kasneje so v muzeju pridobili še nekaj njegovih umetnin in danes jih razkazujejo dobrih dvesto.

V okolje grajskega dvorišča s krasnim pogledom se lepo vključujejo tudi motivi Germainea Richiera.

Pa še en pogled na del pročelja katedrale.

Celo jaz sem bil utrujen in čas je bil za vrnitev v kamp, kjer sem na roštilju obrnil nekaj zrezkov in našli smo celo čas za bazen.