Alpe pred Alpami

Zdravnica pri hiši vedno prav pride, vendar to pomeni, da boste ves čas bolni. Jutranja bledica na obrazu je lahko posledica rakavega obolenja ali razvijajoče neozdravljive avtoimunske bolezni, ki povzroči mučno umiranje z zadušitvijo, v najboljšem primeru pa slabokrvnosti in porušenega ravnovesja elektrolitov, kar se zdi glede na povišano stopnjo aktivnosti popolnoma logično. Pred šesturno turo mi je tako navsezgodaj zjutraj v skoraj sadističnem pričakovanju najhujšega najprej nadobudno pila kri in mi ob tem razlagala, da ljudje, ki pretiravajo, tako kot jaz, tudi umirajo.

Potem sem se nabasal z običajno porcijo belega kruha in medu ter ob desetih zjutraj, ko se je počasi prijetno segrevalo, v pričakovanju peklenskega izčrpavanja odkolesaril po trasi Maratona Alpe Alpe. Glede na medicinska priporočila o zdravi aktivnosti in gibanju v vročini sem morda res nor, vendar ne dovolj, da bi v mrazu in dežju – če bi šlo res vse po sreči – na rekreativnem maratonu s startno številko na balanci cestnega kolesa¹dirkal za morda petnajsto mesto v svoji starostni kategoriji.

Ture sem se tradicionalno lotil iz Ljubljane in se trasi priključil v Cerkljah, meni pa se je tam priključil Doktor. Takšni izleti zahtevajo kar resen tempo, sicer se zavlečejo čez cel dan, a si nisem mislil, da mi bo tako letelo in da bo letelo s tako lahkoto, in to kljub sumu na slabo krvno sliko ter porušeno elektrolitsko ravnovesje. Slišalo se bo samovšečno, ampak to, kar so pokazali amaterski videoposnetki vzpona po dolini ob Kokri do Zgornjega Jezerskega, bom neskromno označil kar za ples na kolesu, za nekakšno mešanico Voigtovega, Contadorjevega in Kanibalovega sloga. Take cepce je najbolje še pravočasno spustiti naprej in ker je Doktor inteligenten kolesar in se žal ni počutil najbolje, je storil točno to. Ob tem poudarjam, da je v tej konkurenci zmagovalec vsak, ki pride do cilja.

Z oceno devet bi lahko opisal tudi izvedbo vzpona na Jezerski vrh.

Na Pavličevem sedlu pa je sledilo okoli petindvajset minut resnice. Če so me nekoč, kar je bila po mojem grozna strokovna napaka, usmerjali v specialista za vzpone, sem se po nekajletni dieti s težko prehrano prelevil v klasičnega rouleurja, ki mu ob vrtenju prenosa 36-28 nikakor ni jasno, kako je nekoč na istem klancu z lahkoto vrtel celo 39-23.

Pa naj še kdo reče, da obmejna policija ne pride prav: na vrhu, ki v bistvu ni gorski cilj, ta je že prej in kakšnih petdeset metrov višje, me je prijazno fotografiral avstrijski organ pregona.

Po dveh prelazih sem mislil, da je najhujše za menoj, a vročina se je šele razvijala. Pasje je bilo že v Solčavi, kjer sem vodo točil na eni najbolj simpatičnih pump v Sloveniji, boljša je celo od stare pumpe na Tržaški cesti v Ljubljani.

Tam sva se slučajno srečala s Petrom Filcem, ki je izvajal sedmi dan svojega kolesarskega dopusta. Vedno sem vesel srečanj z normalnimi kolesarji in sam ne vem, zakaj si sendviča in kokakole nisem privoščil kar tam. V bistvu vem. Ker nisem normalen in sem izračunal, da to ne bo optimalno. Ampak še manj optimalno se je bilo še enkrat ustaviti čez pol ure, je pa res, da je črpalka na Ljubnem opremljena z odlično klopco in da sem tudi tam dobil družbo normalnega kolesarja. Ocenjeval sem, da je star kakšnih 65 do 70 let, a imel jih je skoraj 80!

Da bo nujno prišlo do preobrata, mi je bilo jasno že med peštanjem od Solčave proti Ljubnem in vedel sem tudi, da s e bo zgodilo v Radmirju, kjer se cesta obrne na jugozahod. Od Gornjega Gradu naprej se je veter samo še stopnjeval in na Črnivec me je tako pribilo, da se mi je tehnika porušila do ravni Chrisa Frooma. V agoniji sem pazil samo, da hitrost na števcu ne bi zlezla pod 18 km/h … kar pa mi ni uspevalo najbolje. Po pravici napisano sem mislil, da bom na vrhu videti še slabše.

Zanimivo je, da sem na prvega popolnega kretena – običajnih nesposobnežev ne prištevam v to kategorijo – naletel šele na spustu s Črnivca. Ko sem ga za serpentino prehiteval, se je tako raztogotil, da se je hitro nalepil na zadek avtomobila pred seboj, tako da sem moral na silo prehiteti še tistega. Ujel me je šele spodaj, vendar kretenj, naj se ustavi in mi v obraz pove, kaj je razmišljal ob morilskem dejanju, ni ali ni želel razumeti, kar me ni čudilo, saj sem opazil, da gre za običajnega loleka, ki se podela že, če ga izven avtomobila nekdo grdo pogleda.

V Kamniku sem srečal organizatorje maratona, ki so me bili pripravljeni napiti in nahraniti kljub temu, da se spet nisem pojavil na dirki. Sprejel sem banano, piva pa ne, ker po konzumaciji 25 mililitrov alkohola po dobrih 140 kilometrih ne bi prišel do Ljubljane niti po najkrajši poti čez Mengeš. Da bi se vrnil po manj duhamorni, a daljši poti, mi namreč ni padlo na kraj pameti. Pa tudi tako sem zadnjih dvesto metrov po Tržaški prevozil v agoniji in za prvo pomoč v domačem bifeju naročil nekaj tako nenavadnega, kot so tri kepice sladoleda, smetana, ledu poln kozarec in Sprite.

Tistih 172 kilometrov z dobrimi 2100 metri višinske razlike sem prevozil ravno dovolj hitro, da sem še ujel zadnjih dvajset kilometrov uvodne etape Toura, a povprečna hitrost vseeno ni dosegla magične meje rekreativcev. Kar se pa tiče krvi … rezultati testov so pokazali brezhibno stanje in celo višjo vsebnost železa od normalne, tako da bom imel zdaj nekaj časa mir.

Trasa: LJ–Skaručna–Cerklje na Gorenjskem–Olševek–Hotemaže–Preddvor–Zgornje Jezersko–Jezerski vrh (1218 m)–Pavličevo sedlo (1338 m)–Solčava–Ljubno ob Savinji–Gornji Grad–Črnivec (902 m)–Kamnik–Mengeš–LJ