Všeč mi je občutek tujosti, ko priletiš v tako drugačno mesto kot je Istanbul. Na tramvaju je bilo med potjo z letališča kot v peklu, mularija je imela namreč konec šole in očitno je imel marsikdo tudi konec službe. Le malo pa nas je izstopilo na Sultan Ahmedovem trgu. Morda tudi zaradi vročine, predvsem pa zaradi strahu pred izrednimi razmerami je med Modro mošejo in Hagio Sofijo postopalo le nekaj turistov, ki pa se gotovo niso počutili ogrožene.
Ko sva na poti do hotela že nekajkrat zakrožila po istih ulicah, nisem mogel več blefirati, da mi je vse jasno. Preden so nama odkazali pravo pot v skoraj najbolj zanikrno ulico, sem si pridobil dve vizitki, eno od lastnika družinske restavracije, v kateri kuha mama, drugo pa od ponudnika izletov z ladjico po Bosporju. Razlog, zakaj hotela nisva našla, je bil preprost: ker ni bil označen. Ne z imenom ne s hišno številko, je bil pa glede na brutalno nizko ceno res nadpovprečen.
Načrtovala sva klasičen turistični obisk, a sva si vzela teden dni časa, zato se prvi dan nisva obremenjevala z znamenitostmi, ki sva jih imela tako rekoč pred nosom, ampak sva se poskusila čim bolje aklimatizirati. Med potjo na drugo stran Zlatega roga sva se sprehodila po Sultan Ahmedovem trgu, ki mu še vedno pravijo tudi Konstantinov hipodrom. Zakaj? Ker je bil za časa Konstantina Velikega in še do propada Bizanca prav to. Do danes se je ohranilo nekaj stebrov, ki so jih bili cesarji nabrali z vseh vetrov. Na levi kačji steber, na desni fotografiji pa Konstantinov in Teodozijev obelisk.
Nemški vodnjak na severnem koncu trga nima nobene zveze z Bizantinci: postavili so ga v čast obiska nemškega cesarja Viljema II.
Človek dobi v tej četrti občutek, da so Turkinje v nekaj letih spremenile oblačilno kulturo, toda pogostnost naglavnih rut in nikabov pada eksponentno glede na oddaljenost turističnih točk, potem pa spet eksponentno narašča glede na zanikrnost četrti. Mesto s tako hitro naraščajočim številom prebivalstva se pač do določene mere ruralizirala. Tja, kjer je vzdušje bolj sekularno, sva se podala peš, najprej skozi parku Gülhane. V otomanskih časih del palače Topkapi, ki je na drugi strani zidu.
V parku sedi tudi veliki mož.
Pred padcem Konstantinopla je bila na severni strani Zlatega roga genoveška kolonija, življenje pa vedno nekoliko bolj razuzdano kot v Konstantinoplu in kasneje Carigradu.
To je danes srce Istanbula in tja sva se podala čez most Galata. Na spodnjem nivoju mostu so na obeh straneh oštarije, kjer ponujajo tudi balik ekmek, kruh z ribo, ki pa jo je precej bolj napeto pojesti na obali v Eminönüju, na južnem bregu zaliva. Zgoraj so cesta, tramvajska proga in množica ribičev.
Karaköy je moderno ime za srednjeveško Galato, a je v uporabi še vedno tudi staro ime. Navsezadnje je od tam nogometni klub Galatasaray, ki ima svoj bazni stadion malo severneje. Z obale proti modernemu srcu Istanbula vodi hudo strm klanec. To so rešili z dvema podzemnima vzpenjačama. Modernejša pripelje na trg Taksim z vzhoda. Mislim, da druga najstarejša na svetu, pa z južne strani na začetek promenade Istiklal. Turisti tam prestopijo na starinski tramvaj, ki ga z velikim veseljem naskakujejo mulci in se brezplačno zapeljejo po ulici ne da bi jih kdo zaradi tega preganjal.
Trg Taksim je ogromen. Slabih 3,6 hektarov. To je pravzaprav malo. Džema el Fna v Marakešu, na primer, je velik 8,6 hektarov. Times Square pa naj bi bil po Wikipediji velik 144 hektarov, kar je po mojem nateg, ker sem bil tam in vem, da je odprtega prostora preklemansko malo. Park Gezi, zaradi katerega je bil cel teater, je sicer precej zanikrn, tam sva spila čaj in kavo, a si sploh ne zasluži fotografije.
Spomenik republike:
Še bolj živahno je zvečer na aveniji Istiklal.
Seveda so svoj prostor tam zavzele skoraj vse drage blagovne znamke. Ta trgovina me spominja na ljubljanski Maxi.
V stranskih ulicah je mogoče kupiti običajno kramo, ki je na lokaciji videti super, doma pa je samo v napoto. Nekaj te šare bi lahko kupila po smešno nizki ceni, ker je fant trgovino zapiral. Menda je premalo turistov, da bi se mu še splačalo.
Na isti ulici je tudi malo morje ribarnic.
Za čaj se na promenadi plača od tri do pet turških lir, torej od evra do slabih dveh evrov. V beznicah, četudi le za ovinkom – in na trajektih – stane liro, torej trideset centov.
Pravzaprav je to stavnica, kamor Lisice bržkone sploh ne bi spustili, kar se nama je na primer zgodilo na azijski strani mesta.
Tako pa je vzdušje med konjsko dirko:
Domov sva se kakšne tri večere vsakokrat peš vračala mimo stolpa Galata, ki so ga bili Genovežani postavili za nadzor nad napeto situacijo na Bosporju. V okolici je precej zanimivih krčem z brutalno precenjenim pivom, a sva šla, kadar sva bila razpoložena, raje na kakšno vodno pivo in še več čaja.
Na mesto sem se kar dobro aklimatiziral že prvi dan. Dalj časa je trajalo privajanje na kar nekoliko strašljivo transportno dinamiko, a to si zasluži svoj prispevek. V glavnem se je mesto v zadnjih dobrih desetih letih tako spremenilo, da ga človek praktično težko prepozna. Ni videti, kot da vas hočejo taksisti namerno zbiti. Skoraj nič več ne trobijo. Na Zlatem rogu je nov most. Stvari funkcionirajo. Ne ravno na ravni zahodne Evrope … ampak v zadnjih dvajsetih letih se je število prebivalstva skorajda podvojilo! In ta neverjeten pritisk človek začuti. Izjemno mesto!
Brez komentarjev