Akademik v taksiju

Po čedalje slabših izkušnjah z ljubljanskimi taksisti sem se res veselil novega ponudnika taksi storitev. Niti malo me ne moti nizkocenovni avtomobil, če je voznik normalno socializiran pripadnik družbe in torej ne smrdi, ne zamuja, ne obremenjuje potnika s svojimi problemi ali nakladanjem tja v tri dni in se znajde v prometu in v Ljubljani. In takih je v Ljubljani pošastno malo. Ob prvi priliki sem zato klical Cammeo, sploh ne samo zato, ker so za prvi konec tedna obljubili brezplačne prevoze, ampak zato, ker so za normalno ceno obljubljali tisto, kar se bi moralo biti normalno.

»A v tem avtu že nekdo sedi,« je pripomnila Lisica. Ta je res zmešana, sem si mislil, a ko sem sredi križišča odprl vrata, me je s sovoznikovega sedeža res pozdravila starejša gospa.

Podarjenemu konju se sicer ne gleda v zobe, a težko ostanem resen, če se je premierna vožnja izkazala za eno najbolj bizarnih taksi izkušenj v Ljubljani doslej. Prevoz sem ob 11.30 naročil za 11.55 in za začetek me je dispečer obvestil, da ne sprejemajo naročil. Mimogrede, na spletni strani je telefonska številka objavljena pod stavkom: Naroči s telefonskim klicem. Taksi so vseeno naročili in me ob tem obvestili, da bom z zvezi z dogodkom, ki se ima zgoditi čez 25 minut, dobil SMS-sporočilo, tik pred prihodom pa da me bo poklical še voznik. Kot da naročam storitev za 500 evrov.

Ob 11.54 sem dobil SMS z nepodpisanim obvestilom, da pride vozilo št. 13 čez 8.0 minut ter vabilo za všečkanje in možnost osvajanja nagrad. Voznik me je poklical še isto minuto, bil je že blizu, čez dve minuti pa še drugič, ko me je obvestil, da je zgrešil naslov in čaka dvesto metrov naprej. Zanimalo ga je, če je to predaleč, da bi prišla do njega peš. Ni predaleč, a ker od taksija pričakujem, da me pobere na dogovorjeni lokaciji, sem vztrajal, naj se kar lepo vrne.

Ker se očitno ni znašel, sem mu pomagal z namigom, da je to blizu gostinskega lokala, ki ga pozna vsak, ampak res vsak ljubljanski taksist. Razen njega. Čez šest minut mu je uspelo, a ni stal na dogovorjeni lokaciji, pač pa pred lokalom, ki naj bi služil kot oporna točka, pa še to za vogalom, tako da ga nisva videla, sredi križišča, prav tistega, kjer v jutranji prometni konici starši iz avtomobilov spuščajo svoje otroke. Tako sva do taksija štorkljala samo slabih 100 metrov.

Na sovoznikovem sedežu je torej sedela neznana gospa. Lepo je pozdravila, taksist pa je prijazno pripomnil: »Smo se le našli, kajne?« Kot da sva se izgubila tudi midva. Resnici na ljubo zagoneten naslov, ki ga nisem poznal niti jaz, je, še vedno stoječ sredi križišča, vtipkal v aplikacijo na telefonu, a brez uspeha. Usmeril sem ga v pravo smer in medtem cilj brez težav poiskal prek svojega telefona.

Na mestu, kjer je imel možnost, da izbere počasnejšo, a nič krajšo pot, je hotel narediti točno to, a sem ga še pravočasno poslal naravnost. Potem sem ga usmerjal od križišča do križišča, a sem imel pri tem precej težav, ker me bodisi ni poslušal bodisi ni znal šteti ali ocenjevati razdalj. K sreči mu je pomagala žena, ki je bila tam očitno zato, da mu v prvih dneh službe nudi moralno – in navigacijsko – oporo. Nervoza je bila namreč očitna, polotevala pa se je tudi mene – ko ima človek, ki je že vse naredil narobe, tudi v tretjem zaporednem križišču oziroma krožišču težave s sledenjem navodilom, namreč tudi mene počasi mineva smisel za humor. Če vožnja ne bi bila brezplačna, bi znorel še preden smo se zares odpeljali, ko je v križišču sredi Tržaške obračal vzvratno na cesto, po kateri razni kreteni s telefoni v roki divjajo tudi 80 kilometrov na uro.

Od taksija ne pričakujem veliko – pričakujem pa, da bom edini potnik, da ne bom zamudil petnajst minut in da mi ga ne bo treba usmerjati. Toliko o Cammeovi interni akademiji za taksiste.