Kot mulca so me doma naučili, da trenirke ne sodijo v javnost in da so namenjene izključno športu. Nosili jih nismo niti doma. Odkar imam psico, sem prvih nekaj mesecev v trenirki skakal tudi pred blokom ali šel tak celo do pekarne in v bufet. Odkar lulanje obvladuje, pa se s trenirko zunaj pojavim samo še za kratek čas ob njenem zadnjem iztrebljanju, pa še to izključno v nočnih urah, ko je že temno.
Že vidim, da bo od proletarskih idej zastrupljena komentatorska svojat spet podivjala, češ da ni pomembno, kaj kdo obleče in da bi me moralo bolj zanimati, kako v srcu misli in v glavi razmišlja. To je že res, ampak pomemben je tudi slog. In preprosto ni v mojem slogu, da bi se zunaj kazal v trenirki. Ta kos oblačila je primeren izključno za šport oziroma na poti do fitnesa ali na tenis.
Trenirka je nekoč veljala za slabše oblačilo, ki pač ni primerno za v šolo, kaj šele za v službo, danes pa si lahko v maniri potrošniškega debilizma, ki ga spodbujajo opice iz mainstreamovske zabavne industrije, privoščimo praktično vse – da smo le nekomu podobni. V oštariji mi tako streže deklina, oblečena v spodnji del trenirke z napisom Sexy bitch na riti. Človeka res prime, da bi porednico za hec našeškal, čeprav si svoje zasluži šef, ki to sploh dovoli. Pa ne mislim na napis, ampak na trenirko, čeprav je morda stala 200 evrov in torej velja za luksuzno, kar je pravzaprav še bolj bizarno.
Zadnjič sem opazoval enega tistih šestnajst- do petindvajsetletnikov, za katere ne veš, ali so še adolescenti ali že odrasli. Zelo očitno je, da izhajajo iz premožne družine, kar pa jih ne zadovolji, ampak s polnimi žepi cele dneve nesrečno buljijo predse ali v telefone, nič jih ne zanima, trpijo, edini zvok, ki prihaja od njih, pa je morbidna muzika, s katero okolico posiljujejo preko nekakovostnega telefonskega zvočnika. Vse je viselo z njega: ekstravagantna frizura, pedrtošl z rožicami, ženska ruta, preširoka majica in kosmata kapuca – z riti pa ženska bombažna trenirka z odvezanim trakcem okoli pasu. Vsaj barvno sta se ujemala samo frizura in rumeni čevlji Caterpillar, v katere si je trenirko zatlačil, tako da je bil celoten outfit videti kot slaba mešanica ekstravagantnega, športnega in vojaškega stila.
V redu, boste rekli, nestrpen si do drugačnih – ampak to ni res. Drugačni ljudje so mi všeč, dokler furajo drugačen –po možnosti skladen stil. Četudi so oblečeni v trenirko. Mulci, kakršen je zgoraj omenjeni, pa v bistvu niso nič drugačni od ostalih njim podobnih zdolgočasenih rojenih zmagovalcev, ki se med seboj razlikujejo samo v barvi las. Tako zelo so si podobni, da če bi postavil tri skupaj, si najbrž nikoli ne bi zapomnil njihovih imen, če že, bi me pa naslednji dan presenetili z drugačnimi frizurami. Spominjajo me na upornike brez razloga, oblečene v cunje iz tepihov, ki sicer delujejo ceneno, ko prideš v eno izmed trgovin s temi preprogami, te pa pogled na cene v trimestnih cifrah vrže na zadnjo plat.
Trenirka je torej sprejemljiv kos oblačila. Pomembno je le, da jo je skreiral pravi mojster in da je bila dovolj draga. Sicer si kmetavz. Čefur. Drugačen.
Morda bom res začel nosit trenirke. Cenene. Iz Kika.
20 komentarjev
Spoštovani, g.Zalar
Nekoč se je ne samo govorilo temveč je bilko pravilo obleka dela človeka. Temu danes zdaleč ni tako. Včasij je bilo skozi obleko mogoče razlikovati ali še bolje ocenjevati gdo so bolj ali majn premožni med nami. Saj vsak si kar ni mogel obleke privoščiti. Bilo je pa sigurno kar nekaj Hochstaplerjev, ki so dali zadni ficek za lepo obleko in celo koristili naivnost mnogih, ki so jim nasedali in se dali zlahka opehariti. Vsa ta zunanje navidezna kultura se je pa pričela hitro spreminjati in celo Revolucionarno nastopala po 60tih letih, ko je prišle džins moda in Ameriška oblačna kultura z njo. Kot najbolj ližermo oblačilo se je pa pričelo uveljabvlati po 80 tih letih in to so bile trenerke s katerim se ljudje pojavljajo na vseh različnih javnih mestih in se dejansko neve več gdo tiči v njih, delavec ali akademik. Še vedno pa ostaja pravilo, ko odpreš usta se pa ve skom imaš opravka.
Lep pozdrav
Franc Jazbinšek
Stuttgart Baden-Württemberg
Franc Jazbinšek-Wirtschaftsförderung und Information (Slowenien
Spet se vrti vse okrog denarja, in kdo je je kolk premožen, na keri poziciji je… Delavci so nepomembni seveda… Kot ponavadi. A gospod Francnem ti ga…
Aja, vidi se koliko kaj košta če se malo razumeš v znamke.
Spšoštovan John Wayne,
Mislim da Sem bil napačno razumljen, kar mi je prav žau. Vedno sem in bom ostal na strani proletarnega ljudstva. In to so še edino tisti ki resnično delajo in res nimajo usi možnosti gledati po znamkah oblačil, kar tudi jaz to nepočnem. Kultura se je vedno spreminjala in danes nas vsaj pri oblačilih postavlja na eno isto mesto, ker se neve gdo tiči v oblačilih in naj bo tako. Meni mora biti vse eno saj akceptiram vsakeršno zspregledanost od drugih u vezi z mojim razmišljanjem.
Ne vem v kateri točki se nismo razumeli?
Dejstvo je, da so za nekatere priložnosti trenirke čisto primerne, za nekatere druge pa ni primeren niti jeans, kar se meni zdi popolnoma normalno. Tisti, ki hodijo okoli s trenirkami zato, ker nimajo za gvant, verjetno tudi ne hodijo na balet in, obratno, tisti, ki imajo denar (in okus) se na ulici ne bodo kazali v trenirkah. Tisti, ki imajo denar, ne pa tudi okusa, bodo seveda v trenirkah hodili tudi po mestih.
aravnost bizarno pa je, da danes neke razvlečene hlače, ki so dejansko najbolj podobne trenirki, stanejo 200 evrov in da je cena postala merilo za nošenje teh grdih cot ob tako rekoč vseh priložnost. Češ, saj je bilo drago! Dražje od klasičnih hlač, na primer.
Seveda pa mule nimajo za trenirko, ki stane 200 evrov, zato v Bihaću kupijo ponaredek za 20 mark, – kar je po mojem pametneje kot kupiti grd izvirnik.
Gospod Franc ima prav, ko pravi: “Še vedno pa ostaja pravilo, ko odpreš usta se pa ve s kom imaš opravka.” A ne John Wayne? A kakšnega svojega imena pa nimaš, se ga sramuješ?
Spoštovani g Zalar,
Rad tu in tam prečitam vaše članke in sem od redek, ki bi komu podal tudi moje razmišljanje . nekako sem pa dobil pri vam občutek, da bi bilo dobro saj kakor sledim vsemu kar se na tej spletni strani dogaja mi postaja use bolj interesantno se pičeti uključevati tudi z mojimi komentarji, ki pa težijo na povsem drugačnem izvoru. Pa da se vrnem zopet k Vam spoštovani g.Zalar. Vaše opazovanje mi celo odgovatja na moja večkratna vprašanja kadar sem v Sloveniji in dobim občutek kot, da sem prišel iz dtrugega sveta. Moje opisovanje glede oblačila in stem tudi podanega stila, sem šel predusem iz našega tukajšnega življenja. Sem poslovmež še n 4.-to, desetletju in v naše trgovine prihajajo povsem različne osebnosti za katere se včasih uprašamo kam je šla kultura oblačenja. Ravno tako v celotni javnosti se da vedno bolj zasledovazi, da ljudje vedno majn polagajo pažnjo na zunanjost, Stranke same povedo da se osmešijo če pridejo v teater z klasiko in to doživljama z ženko sama. V sloveniji sma vedno nekako opazovana in vema, da je temu najin stil oblasčenja kriv. Kar se pa cene dotika pa nam je poznano sam sem imel nekoč nazaj to priliko na sebi doživeti. Šel sem z mojo hčerko, da si kupim nekaj času namenjenega za oblečti, ki je bilo takrat IN. No pa z priporočilom sem z vso težavo le dovolil, da je Hčrks odločila kaj bom nosil. Kupil sem si hlače in suknjič seveda tudi srajco in kravato v celoti obnovljen in v ogledalu sem izgledal kot, da sem nekje pod mosto spal in prišel zmučkan na svetlobo. Da sem vedno iz otroških let bil navajan nositi zlikane hlače in imeti urejen suknjič ter vedno kravato tudi v vajenskem času si nikakor nisem mogel z novimi klamotami, ki so bile pa v višjem cenovnem razredu nikakor spoprijazniti. Ženka mi je seveda tudi to oblačilo do zadnjega skritizirala. Oblačilo je šlo v omaro in tičalo skoraj 10 let. Vedno pogosteje pa sem začel slediti ostali publiki, ki je vse pogosteje prihajala v trgovino z takšnimi zmučkanimi oblačili. Da je primerno se ljudstvu približati sem pričel nato tudi jaz nositi ta oblačila kot tudi kaubojke zaflikane pa tudi raztrgane kader sem stopil med množico. Vse to sem dal nekoč zkozi moja senzibiliziranost do drugih na vpogled množice. Že nekaj let nazaj pa vse do sem se oblačim v konzervativnim stilu in le malo še uporabljam kakšno modo in to pretežno pri srajcah katere so italjanskega designa.Vem pa tudi
Da je slovenskemu standartu kar se oblačil dotika prišla Kina še v pravem času v nasprotje. Saj drugače bi morali zopet mi izven slovenije priskočiti na pomoč kot je biolo to pred 25-timi leti in je trajalo celih 5 let, ki smo masovno pomagali našim takrat skoraj golim slovenskemu Narodu.in to ne samo z oblačili. Jaz osebno sem še do 2008 vedno vozil polne koferane naših oblačil žlahtnikom dokler se niso preuzeli. No pa upam da midva neboma v bodoče prišla več do difirenc. Če se boma obojestransko sporazumevala , Vam želim še obilo dobre volje ob pisanju in en lepi dan!!
Lep pozdrav
Franc Jazbinšek
Stuttgart Baden-Württemberg
Franc Jazbinšek-Wirtschaftsförderung und Information (Slowenien)
Mene pa samo moti, da pri nas ne moreš dobiti kvalitetnih oblačil. Pustimo stil. Vsak ima svojega.
Zadnjič sem šel kupovati ravno trenirko 🙂 v City Park. Vse samo kitajski šit po 10-20 EUR! Ne da bi bil fin ampak izkušnje me učijo, da je poceni kupovati v bistvu drago ker se prej potrga, uniči,… Kvalitetna trenirka pa v NewYorkerju, Made in Italy za 400 EUR ali pa HUGO BOSS za 90 EUR. Slednje bi morda še kupil če ne bi bil spet Made in China.
Včasih smo imeli slabši standard pa smo kupovali bolj kvalitetno. In to slovensko. Pa nisem lokal patriot. Slovenska tekstilna industrija je bila kvalitetna! Pa je zaradi poceni kitajskega pofla in neumnosti potrošnikov vse propadlo. Ko sem kupoval štumfe, evo se mi kitajski raztrgajo po dveh, treh nošenjih. Od Tkanine pa so še po enem letu kot da jih ne bi nosil. Žal pa je ravno ta Tkanina v BTCju zaprla svoja vrata. A smo res že tako pobebavljeni da nas lahko nategujejo s takim poceni šitom, ki to pravzaprav ni. Na dolgi rok ti vzame več denarja in več časa!
Pa se odločim, da grem v Avstrijo. Bom pa tam kupoval(med drugim tudi kake tehnične izdelke). No, si mislim da tam bo pa kaj kvalitetnejše! Ma jok, isto s*anje! Tudi pri tehniki(no, pri slednji se tu pa tam še kaj najde). Toliko o zahodu, njihovi prefinjenosti in smislu za okus!
Me je pa mimogrede nekaj drugega presenetilo: popolnoma drugačen in nevsiljiv odnos do kupca. Pri nas se ti skoraj takoj ko stopiš v trgovino obesi na vrat: “Guspot a vam lohko kej pumagam!” in ti potem ona/on diktira nakup in se večkrat zgodi, da tudi če zavrneš pomoč te še vedno opazuje in stoji tam kot da bi bil sumljiv tat. V Avstriji te lepo pustijo, da sam gledaš , raziskuješ. izbiraš,… redkokdaj so me vprašali ali rabim pomoč pa še to diskretno in mimogrede. Seveda pa če rabiš pomoč so pa takoj na voljo. Pri nas pa zgleda, da so slovenčki še vedno nesamozavestni: si ne upajo vprašati, prodajlci jim lahko uturijo kar hočejo oz. si pustijo komandirati.
Spoštovani g.Simon,
prav interesantno postaja koko pride en komentar za drugim na vpogled načina oblačenja. Res je da so bili časi, ko ste lahko tudi v sloveniji si kaj lepega kupili vse do rasultja režima. Nato pa je prišla resnica na dan. Resnica o kateri pa v tem kontekstu nebom poglabljal saj vsak tisti, ko to resnico pozna mu jo ni potrbno še spominsko obnavljati in ostalim jo bi bilo teško pojasnovati, ker jo še do danes niso skapirali. Pa ostanimo pri vljudnosti in finoči katero upravičeno omenjate. Kakor vidim ste si nabrali kar nekaj izkušenj, da lahko to presojate. In povsem prav imate, ko omenite današnjo prisiljeno vljudnost, ki nima z vljudnostjo nič skupmega in Austrijsko prijaznost kljub omejeni ponudbi, kar bi vi želeli. Bom pa podal eno anegdoto iz časa komunizma; z ženko pridem v ljudski magacin, (Stermetski) v Celju in imam namen kupiti darilo.ta artikel je stala na regalu precej vzgoraj tako, da bi morala trgovka priskrbeti pripomoček lojterco, da bi artikel prijela in mi ga nato pokazala. Ko pokaže, interes za ta to darilo da mi ga pokaže, mi reče trgpovka ja samo, če ga boste potem tudi kupili. Ker ji mojo privoljenost nisem hotel nakloniti da bom 100% kupil je rekla potem vam pa nimam kaj za kazati. To je bil le eden slučaj in takšne vljudnosti smo morali prenašati 45 let. Danes so trgovine v privatnem sektorju in ker teh izkušenj vljudne postrežbe enostavno ni mogoče za pričakovati posebno še, če sliši trgovina slovenskem državljanu me prav nič ne čudi. Vljudnost se teško nauči in finoča sploh ne. Sprva bo potrebno na kulturi kaj spremeniti, katera je povsem balkanska in za njo bo potrebno ena ali dve generacije predno boste v sloveniji lahko tako kupovali kot to počnete v austriji. New york Trenerke iz italije so le za pogotove, katerim drobiž ne trga žepe in si lahko si privoščijo polet na new york im zadovoljijo svoje potrebe ali celo komplekse. Le jaz sem vedno na strani tistih, ki o vseh teh stvareh še sanjati nesmejo. Zato je kar prav da vsaj to kar se jim nudi si donekle še lahko privoščijo stem da morda uzamejo sami šivanko in cviren v roko pa si zopet pozaflikajo stvari, kot sem to tudi jaz nekoč počel, ko sem bil vajenec v Trbovljah. Vživljenju ni nič narobe marsikaj na svoji koži občutiti! Le tako vam bo rastla samozavest in morda naš slovenski Narod pripeljala do združitve in stem v prijetnejšo bodočnost za vse tiste ki dejansko še danes delajo in ustvarjajo brutosocijal produkt in vse tiste, ki so danes na sramotno niskih pokojninah. Vam g, Simon želim, da vam bi bil čas po vseh vaših zmogljivosti pravilno nagrajen in tem primerno na razpolago za dobro počutje!!
Lep pozdrav
Franc Jazbinšek
Stuttgart Baden-Württemberg
Franc Jazbinšek-Wirtschaftsförderung und Information (Slowenien)
jbg, sem pač čefur, obožujem trenirke! Po tem, ko moram biti za službo spedenana do konca in vedno, mi je najboljši občutek se spravit v trenirko isti trenutek, ko pridem domov. In da, absolutno so uporabne za več kot ležanje pred TV, npr, šoping, šport, sprehodi…enostavno ne vidim potrebe, da bi se spedenala, da grem v trgovino.
Na tem mestu pa poudarjam, da to ne pomeni dizajnerskih kosov, ok, seveda se najde nike kolekcija, ampak to so bolj tehnični kosi – nepremočljivi/dry-fit/windproof in podobne zadeve, kar je pa navadnega bombaža je pa mislim da vse domyos (Decathlon hišna firma – poceni in ful kvalitetno)
Se pa strinjam absolutno, da vsaka situacija zahteva svoj dress-code. Eno je služba, drugo so večerne zadeve, ampak šoping to vsekakor ni
Seveda, to je ta naša proletarska osnova, zato se ljudje najbolje počutijo v trenirkah. Tudi če sicer delajo pri notarju, doma z veseljem slečejo šik cunje, zlezejo v razvlečeno trenirko, obujejo crocse in oddrsajo v prekleta Javna skladišča. Je pa res, da v Javna skladišče paše točno to: trenirke.
evo, zdej pa ne štekam, kaj bi blo po tvojem primerno oblačilo za svaljkanje pred tv? in ne omenjaj mi prosim javnih skladišč, ker sem živčna če se moram skozi peljat 1x na par let…
Za svaljkanje pred TV je najbolje nataknit črno vrečko na glavo, sicer pa, seveda, trenirka je povsem sprejemljiva za svaljkanje pred TV, okopavanje vrtička in pospravljanje stanovanja (čeprav za tole zadnje obstajajo tudi privlačnejše uniforme).
Kar se kuhanja tiče, se pa jaz iz spoštovanja do jestvin vedno pražnje oblečem, sploh če v lonec namečem boljše delicije.
Jaz trenirk ne maram, tudi za doma ne…tudi pred tv-jem se svaljkam v kavbojkah in tudi do trgovine grem v kavbojkah.
Meni se zdi pri nas en tak splošni problem neurejenost in – pozor, preden začne kdo lajat – za urejenost ne potrebuješ na tone denarja. Urejenost začneš s čistimi lasmi (če imaš frizuro, ki ti ustreza in ne samo kup las še toliko bolje) in nohti, nadaljuješ s čistimi oblačili ustrezne številke (če zahtevajo tvoja oblačila likanje bi bilo to tudi za upoštevat) in končaš s čistimi čevlji. Ne pa da potem vidiš punco z oh in sploh cunjami, ki ji lasje v mastnih štrenah visijo okrog obraza, lak na nohtih pa bi bil za odstranit že vsaj teden dni nazaj…ali pa moške v obleki z umazanimi nohti in umazanimi rokavi od srajc.
@Shajtana: Čestitam.
Pri tem bi se jaz vprašal, kaj, vraga, je neudobnega na kavbojkah? Kakšni so to ljudje, če trpijo v kavbojkah? Kaj pa vem … mene nikjer ne tiščijo.
Še nedolgo nazaj so se malomeščani zgražali nad ljudmi, ki so nosili v mestu kmečke delovne hlače – kavbojke.
Danes pa se drugi malomeščani zgražajo nad ljudmi, ki nosijo športne hlače.
Čez nekaj časa pa se bodo malomeščani v trenerkah zgražali nad čem drugim.
Tudi zgodovina “ozkoglednih” malomeščanov se ponavlja :).
kok se ti men smiliš z vsemi temi predsodki popredalčkanimi snobovskimi, your highness
A tebi pa ni uspelo prebrati – ali razumeti – zadnjih treh odstavkov? Če me s snobom zmerja bebo tvoje sorte, sem lahko na to samo ponosen.
Ko boš zaštekal “point”, boš “utihnil”.
p.s. Zelo dobro sem razumel vse tvoje odstavke, vključno z zadnjimi tremi.
@Spam: Mene pri tem pojavu moti potrošniški debilizem, kot sem ga poimenoval. Ljudje nosijo v mestu trenirke zato, ker so jim tako rekli. Prekleto, mule nosijo celo trenirke z napisi, ki jih dobesedno ponižujejo, ampak v redu, to je moderno. Zaradi mene tudi lahko…
Verjetno je bilo s pojavom jeansa enako. Vsak se mora pa sam odločiti, ali bo zgolj sledil mainstream industriji samo zato, da bo videti enako, kot vse druge opice, ali pa bo v nekem trenutku rekel, opala, jaz se pa tega ne grem. Meni so se zdeli trenirkarji dosti bolj normalni takrat, ko še niso bile moderne, in so se jim posmehovali isti ljudje, ki jih zdaj nosijo – lahko tudi modele za 200 evrov.
nosim trenirke, ker se 7x na dan preoblečem in se mi kratkomalo ne da ukvarjat več z gumbi, pasovi in vsem kar spada zraven.
če se pa ravno zmenim s kom za druženje, se vsaj malo potrudim, da približno izgledam “pičkohvatan”. čeprav imam kar sproščen stil oblačenja.. obenem tudi ne zanikam, da v klasični obleki izgledam fantastično in se mi osebno zdi greh za množice, če bi jih imel vedno oblečene.