Kolesarska vrnitev na Krim

Po moje je Krim eden najbolj dolgočasnih hribov, zato je kar neverjetno, da kar naprej lezem gor. Podnevi, ponoči, peš … tokrat pa po dolgem času s kolesom. Včasih sem bil na Krimu skoraj doma, saj sem ga izven sezone naskakoval peš za pripravo na sezono, poleti sem treniral z intervali, enkrat ali dvakrat pa sem gor celo zmagal na dirki. Samo v zadnjem tednu sem bil gor trikrat: prejšnjo nedeljo solo peš iz Iškega vintgarja – 56 minut, če koga zanima. V torek sva z Vizotom udarila nočno, v megli, da bi jo lahko rezal. Danes pa sva z Beach Boyem, ki se je zadnjič nekaj hvalil o svojih dosežkih, gor udarila še z bajki. Tokrat ni imel rojstnega dne nihče iz njegove družine, se je pa navsezadnje do vznožja v Iški pripeljal z avtom, ker ima … seveda, jutri družinske obveznosti in je moral k frizerju.

V glavnem, sam sem v Iško prikolesaril čez Ljubljansko barje. Že s specialko in če si v formi se vleče, z debelimi gumami in v obupnem kondicijskem stanju pa je skoraj nevzdržno. Ker se mi ni ljubilo po Ižanki, sem podaljšal čez Mateno, naravnost proti jugozahodniku. Že do Iške sem imel vsega dovolj in tam za nameček ugotovil, da so cesto do Gornjega Iga asfaltirali. Še en dolgočasen vzpon. Naslednjič bo treba iz Tomišlja.

Štopal bi se lahko na koledar. Mislim da sva iz Iške vozila uro in četrt. Kadar sem oblečen v džubin, me niti ne mika divjati, ker me moti zatohel občutek pod jakno. Vsi nabijajo, da windstopper diha in da je počutje pod njim kot pod klimo, ampak to je bulšit. Če bi bil sam, bi sicer divjal iz čistega dolgčasa, tako pa se je bilo treba pogovoriti Od bab, avtomobilov, športa in službe.

Če bi kolesaril zaradi lepega vremena, bi danes ostal doma. Zgoraj je bilo odurno.

Oskrbnik koče se je zamenjal, jaz se pa še nisem odločil ali je to dobro ali ne. Kot je bil tisti Titoist zoprn, je bil po svoje tudi simpatičen. Je pa res, da sem bil med redkimi, ki se je z njim dobro razumel. Nisem pohleven, ampak v sedemindvajsetih letih sem se naučil, da moraš ostat ponižen pred dvema tipoma ljudi: vratarji in oskrbniki planinskih koč. Oni ti lahko zagrenijo življenje do te mere, da se raje podrediš, pa če so še tako neumni. No, novi oskrbniki so v redu. Radler je bil hladen.

Ker sem nasprotnik spuščanja po makadamskih cestah, ki so povrhu še nevarne, sem kamerada peljal na njegov prvi spust po pešpoti. Po tisti, ki vodi v Tomišelj. Revež je bil najprej lesen kot jaz takrat, ko so me, prvič sem stal na smučkah, pustili na vrhu Njivic, pa Bog ti pomagaj! Ampak resnici na ljubo je on padel samo enkrat, jaz sem se pa takrat lomil cel dan. Pravzaprav mu lahko čestitam za pogum, ker bi tam po mojem večina večkrat razjahala.

Priznam, da sem se na začetku tudi jaz počutil kot riba na suhem. Na trenutke me je bilo celo strah, ker je šel bajk po svoje in sem vozil bolj po preživetvenem nagonu kot po pameti. Kombinacija strmine, valečih se spolzkih kamnov in listja, ki jih zakriva, je najbolj odurna. Sicer sem bil že dvakrat na terenu, resda manj zahtevnem, ampak očitno potrebuješ za pridobivanje občutka daljše vožnje. Po polovici dobrih 800 metrov spusta sem že sprostil ramenski obroč in začel uživati.

Urban je ugotovil, da mountain bike ni tako nezahteven za roke in hrbet. Sem pa prepričan, da ima ta lep šport novega fana. Letos se je začel voziti, ampak se je spuščal po nezahtevnih potkah, kar je brez veze, ker bi imel potem raje kolo za ciklokros. Očitno mu single odgovarjajo, ker se je režal do ušes.

Aja, mimogrede. Ulegel sem se tudi jaz. Pri 0 km/h. Verjetno sploh ne bi padel, ampak sem držal bicikel v zrak, da ga ne bi poškodoval.