Pod Obirjem

Tja sem si želel, odkar sem pred leti izvedel, da je zakotna gorska cesta do Kapelške koče nad Železno Kaplo asfaltirana. Klanec naj bi bil kot cesta v pekel, samo da vodi navzgor, a kaj, ko je tako od rok za tistega, ki kani v Alpe kolesariti kar iz Ljubljane. Motivacijo sem zbral na prvi junijski dan, odločil sem se hipoma, zjutraj.

Avstrijci popuščajo

Tokrat sem izbral taktiko tja in nazaj, saj je vzpon na Jezerski vrh z avstrijske smeri enako simpatičen kot spust. Transfer do Preddvora je bil dolgočasen kot običajno,. Hecna podrobnost pa je, da sem 30. maja zvečer kolesaril v zimski majici, dolgih hlačah in z ruto okoli vratu, čez dva dni pa že dopoldne umiral v kratkih rokavih in si mislil, da je za človeka na pragu srednjih let vendarle bolj zdravo, če starta kaj prej kot ob desetih zjutraj.

Nekdo se me je kot klop držal v dolini Kokre, verjetno sem mu kar prav prišel in je dosegel svoj PR, a alergični smrkelj sem lahko sproščeno iz nosu spihal šele na klancu pod Jezerskim, kjer je vendarle odpadel. V takih primerih, ko ne vem prav dobro kako močna je noga, se vedno bojim, da ne bi na klancu zatrokiral, wheelsucker pa bi se zmagoslavno odpeljal na vrh. Še kakšnih pet let in bo cesta v dolini skoraj zgledna, kot na avstrijski strani, kamor sem se tokrat spustil precej bolj zadržano kot lani na Maratonu Alpe.

Mimogrede: kaj je z avstrijskim varovanjem meje pred tujimi zavojevalci? Policije nikjer, očitno popuščajo.

Dolina

V Železni Kapli mi je prijala kokakola, ampak … v 21. stoletju, ko je brezgotovinsko poslovanje možno na skrajnem severu Švedske, kjer pozimi sonce nikoli ne vzide in poleti nikoli ne zaide, to ni možno v pekarni na avstrijskem Koroškem. Ko sem skušal denar dvigniti na bankomatu, pa sem transakcijo še pravi čas prekinil ob informaciji, da bi mi zaračunali okrogle štiri evre provizije. Še vedno mi ni jasno za kaj je šlo, a takrat se mi s soljo v očeh niti ni ljubilo razmišljati in šem šel naprej na suho.

Dolina proti Obirskem je čudovita, kar sem bržkone opazil šele prvič. Pred leti sem se dol spuščal srednje pečen po vzponih na Ljubelj in Šajdo, še prej, ko sem bil še dober kolesar pa nisem znal občudovati okolice.

Gora

Potem se začne impresiven, slabih 13 kilometrov dolg klanec s povprečnim naklonom 7 odstotkov in 900 metri višinske razlike. Na začetku alpske ceste pobirajo – verjetno le za avtomobile in motorje – precej zasoljeno mitnino šest evrov, ki jo je kajpak mogoče plačati le s kovanci. Poleg razgledov, ki so, sem pričakoval tudi dobro cesto, ki pa je ni. Cesta je obupna in mestoma posuta s peskom.

Vzpon je strm, a se cesta večkrat precej poravna, vseeno pa je med zahtevnejšimi v teh koncih Alp. Ne vem zakaj niso potegnili asfalta do koče, ki je tudi sicer razočarala z neprivlačnim letnim vrtom, dvoriščem ali kakorkoli se že reče ploščadi, kjer bi lahko zasejali travo.

Za obedovanje pa ni bilo časa, poleg tega verjetno poslujejo samo z gotovino. V družbi bi posedel, če sem sam, pa raje pohitim domov. Tam, 1555 metrov visoko, niti ni bilo najtopleje. Stanje števca je na polovici poti kazalo, da sem se precej potil.

Torta po šiptarskem receptu

Kolutne zavore v profesionalnem kolesarstvu večinoma res niso preveč praktične, rekreaciji bi jih pa toplo priporočil, sploh če se lotevajo tako napetih spustov. Sem si pa tokrat dejansko predstavljal, da je mogoče zavore tudi zakuriti. Na takih odsekih res ni pametno določiti segmenta na Stravi, to bi bilo smrtno nevarno.

Pri odcepu za Šajdo me je prešinilo, da bi lahko skočil nazaj čez Ljubelj, a sem vendarle sklenil, da so vzponi s te strani nečloveški, poleg tega pa ne vem točno kakšno je stanje s cesto na slovenski strani Ljubelja. Raje sem se spustil v Železno Kaplo in poskusil srečo z malico na bencinski črpalki. Tam vendarle sprejmejo bančno kartico, poleg tega pa so mi postregli še s precej nezdravo torto, ki bi jo zavrnil v skoraj vseh drugih primerih.

Vzpon nazaj v Slovenijo po seriji serpentin je spektakularen, a skoraj ves užitek pokvarijo motoristi. Kolone motoristov. Razumem, da se radi vozijo, ampak enostavno jih je preveč. Tudi oni si verjetno mislijo, da je preveč kolesarjev. Ampak v bistvu je preveč Zemljanov. Ni več mogoče, da ne bi šli drug drugemu na živce.

Ko kolesarim, sem raje suh, kot moker

Ko sem se prevalil nazaj v Ljubljansko kotlino, sem bil svež kot ribe v ljubljanski ribarnici. Ne povsem svež, a vseeno znotraj roka trajanja. Prizorišče na jugu je bilo sivo in analiza radarske slike padavin je potrdila, da je morda bolje še nekaj časa ostati na severu. »Ko kolesarim, sem raje suh kot moker,« bi v takem primeru rekel Šarec.

Pa sem jo ubral pod gorami čez Olševek in v Cerklje na Gorenjskem v Komendo in Kamnik ter skozi Mengeš v Trzin. Nevihti sem se lepo izognil, ne pa tudi mokri cesti, tako da sem domov po dobrih osmih urah vseeno prišel s peskom med ritnicami. Sedem ur drsanja po kolesarskem sedežu … Tudi kaj hujšega smo že doživeli.

Nikoli več … ne reci nikoli več

Po svoje bi bilo turo vredno ponoviti, ampak, če že, bi za začetek vključil Ljubelj in Šajdo. Strava Route bilder pravi, da bi bil izlet v tem primeru dolg kar 205 kilometrov in bi imel čez 4000 metrov višinske razlike. Druga možnost je vključitev Pavličevega sedla in Volovljeka. Po drugi strani pa je vzpon do Kapelške koče razočaral in ne najdem prav dobrega razloga za ponovitev. Menda pa je kar lepa tura, če greste še naprej z gorskim kolesom. Morda, če me spet kdaj zamikajo široke gume …

Trasa: Ljubljana–Šenčur–Preddvor–Jezerski vrh–Železna Kapla–Kapelška koča–Železna Kapla–Jezerski vrh–Preddvor–Olševek–Cerklje na Gorenjskem–Komenda–Kamnik–Mengeš–Trzin–Ljubljana
Razdalja: 193 km
Višinska razlika: 2900 m
Čas vožnje: 7 ur in 1 minuta
Skupni čas: 8 ur in 7 minut
Povprečna hitrost: 27,5 km/h
Maksimalna hitrost: 66,6 km/h
STRAVA