Sčasoma smo ugotovili, da je ena glavnih težav človeka 21. stoletja – po moje ne le mlajših generacij – nesposobnost osredotočenosti za daljši čas. Sledila je popularizacija izraza čuječnost, ki pomeni stanje sprejemajočega zavedanja tega, kar doživljamo v sedanjem trenutku, tako misli in čustev kot okolice. V zvezi s čuječnostjo lahko tako beremo razne nasvete, kako se izmojstriti v doseganju tega stanja … In zaživeti srečno.
Potem obujemo tekaške copate, v ušesa zatlačimo slušalke in gremo teč – zato, da »se odklopimo«.
Skratka, ves dan skušamo večopravilno zasledovati učinkovitost, potem pa eno uro ne razmišljamo o ničemer, medtem ko premikamo noge v ritmu glasbe, ki jo sicer poslušamo, a ne slišimo. In morda je tako tudi prav, kaj pa vem.
K razmišljanju o čuječnosti me je spodbudil pogovor z novim avtorjem v reviji Tekac.si Tomažem Bercetom, ki bo na doživet način pisal o naravi. Zato, ker ne gre samo za tek. Ker je tek še vse kaj več kot nabiranje kilometrov in medalj. Ker naj bi bil tek sredstvo in ne edini cilj. Naravo imamo radi in k sreči je blizu … A je obenem tudi daleč, če ji ne prisluhnemo. Če jo gledamo, a ne vidimo.
Verjetno sem bolj kriv kot drugi.
Ne samo, da med gobami prepoznam samo lisičke, marele in jurčke – pa še za te nisem prepričan in jih raje pustim pri miru. Priznam, da pojma nimam niti, v katerem obdobju rastejo robide. In če jih že vidim ob poti, mi na kraj pameti ne pade, da bi se ustavil in užival sadove narave še kako drugače kot le s ciljem tacati po labirintu stezic. To je noro, a po drugi strani tudi pomeni, da nam gre tako dobro, da nam ni treba šariti po podrasti, ker lahko poceni kupimo še večje in še bolj sladke španske jagode. Morda celo ekološko pridelane od lokalnega proizvajalca, ki niti ni tako lokalen, ker do tja tovornjak vozi dve uri, je pa slovenski.
Čuječnost? Sliši se učeno. A to je nekaj, kar obvlada moja psica. Napnimo ušesa, odprimo oči, zadihajmo skozi nos, okusimo naravo!
Seveda pa tudi z odklopom ni nič narobe. Da je le kakovosten.
2 komentarja
“Odklop” med tekom s slušalkami v ušesih je absurd. Ja, kot si rekel: sto stvari skušamo početi istočasno, da ja ne bi šla mimo kakšna neučinkovita minuta. Oksimoron ali slaboumni nesmisel. Jaz pravim, da gre za kompenzacijo oz. prepričevanje samega sebe. Preprosto ne znamo uživati in okušati življenja, kakršno je. Tekaču s slušalkami bi moral kakšen zenovski mojster pokazati, kaj pomeni plosk ene roke.
Ker je revija namenjena tekačem, ki veliko tečejo s slušalkami, nisem omenil, da mi je že pred časom tekaški trener povedal, da novim varovancem rad zastavi vprašanje ali tečejo s slušalkami. To naj bi bil precej dober pokazatelj ali v teku dejansko uživajo ali pač tečejo na silo. Kaj vem, da se odklopijo, da imajo čvrstejšo rit, karkoli že.
Groza me je, ko vidim, da ljudje k rekreaciji pristopajo še bolj resno kot bi bilo to zdravo za pristop k službi ali recimo vzgoji otrok. Napredek, cilji, rezultati, popolna osredotočenost, fuck me. Da v teku ali kolesarjenju – kot načinu gibanja samega – uživajo, je laž, ki jim jo sicer uspeva plasirati bolj ali manj uspešno.