Seveda je bizarno, da je velika večina svetovnega premoženja v lasti nesramno bogate peščice ljudi. Recimo, da je to do določene mere nepošteno. A nepošteno ni zato, ker imajo bogati veliko, ampak zato, ker imajo revni tako malo. Po svoje se tudi noro sliši, da predsednik uprave Krke menda zasluži 376.000 evrov na leto (neto), kar je skoraj tridesetkrat več od nekoga, ki zasluži povprečno plačo, in skoraj petdesetkrat več, kot zasluži delavec za tekočim trakom. A bistvena težava ni Colaričeva plača, pač pa to, da slovenska povprečna plača komaj omogoča dostojno življenje, minimalna pa sploh ne.
Ustvarjaj ali črpaj
Vsi strinjamo, da bi morale biti minimalne mezde vsaj tolikšne, da bi tudi manualnim delavcem brez vsakršnih kvalifikacij omogočale dostojno preživetje. Rešitev te težave je menda preprosta in jo po vsem tem medijskem cirkusu pozna vsak, ki sliši pametne ljudi in ne samo posluša le populistov ali kapitalistov: razbremenili naj bi plače in davek dobiček dvignili ravno toliko, da ne bi mogli v nobeni zbornici ali združenju trditi, da je ta dajatev višja kot kjerkoli drugod na svetu.
Načeloma se strinjamo tudi s konceptom solidarnosti: da torej manj premožni plačujejo za storitve socialne države manj kot bolj premožni.
Ne strinjamo pa se pri odgovoru na vprašanje kje iskati vir za zagotavljanje dostojnih mezd in storitev socialne države.
Ambicioznejši bi zaradi svoje ambiciozne narave same iskali vir sredstev v delu, ustvarjanju, torej ustvarjanju dodane vrednosti. Več kot narediš, več zaslužiš. In zaradi tega kumulativno plačaš več davka.
Manj ambiciozni bi vir sredstev za plače in socialno državo iskali v denarnicah bolj ambicioznih.
Postani kapitalist
Argument manj ambicioznih se sliši logično: saj vendar delamo za kapitaliste! Seveda, zato pa dobijo delavci svoje plače. Načeloma imajo možnost zamenjati službo in morda tudi državo, če niso nikakor zadovoljni s standardom. Mnogi to uspešno počno že vrsto let in mnogi se nikoli ne vrnejo. Ne samo zato, ker država ne poskrbi za ustrezen servis, ampak tudi zato, ker jim delodajalci ne omogočijo pogojev, ki si jih zaslužijo. Ko berem, da se v tej ali oni branži pritožujejo – nazadnje so bili to sadjarji in vinogradniki –, da ne dobijo delovne sile, se lahko samo kislo nasmehnem. Za dober denar bi delal tudi Slovenec.
Kdorkoli pa lahko tudi odpre podjetje in postane kapitalist. Poznam nekaj takšnih. Skoraj brez izjeme so kot zaposleni najprej tarnali zaradi nizke plače. V drugi fazi pa so se kot lastniki osnovnega kapitala v vrednosti 7.500 evrov pridušali zaradi drage delovne sile, poleg tega pa so jih težili še visoki davki, birokracija in nervoza. Skoraj brez izjeme so nekaj časa žrli govno, kakršnega si zaposleni z rednimi plačami sploh ne morejo zamisliti. Nekaterim od njih ni uspelo. Ali jim je uspelo šele v drugem ali tretjem poskusu. Niti za vrček piva niso imeli. Solidarno smo jim ga plačevali manj podjetni.
Bodi solidaren: plačaj fasado revnemu sosedu
Koncept solidarnosti je precej abstrakten in ljudem težko razumljiv. Na načelni ravni seveda ni težav, v praksi pa po mojih izkušnjah ljudi hitro mine milostljivost, ki jo sicer promovirajo v komentarjih na družabnih omrežjih ali na mojem blogu.
Zato bom poskušal princip pravične delitve med bolj in manj premožnimi ponazoriti na vzorcu večstanovanjske stavbe (država z demokratično ureditvijo in demokratičnim sistemom odločanja o skupnih zadevah) z desetimi stanovanji (gospodinjstvi) in fasado (stanovanjska infrastruktura), ki je potrebna obnove.
Obnova stane 100.000 evrov. V rezervnem skladu je 30.000 evrov. Zbrati morajo torej še 70.000 evrov. Devet stanovalcev ima dovolj denarja za obnovo – nekateri imajo celo še več. Eden pa nima denarja, niti ni kreditno sposoben.
Delež siromaka bi sosedje z lahkoto nepovratno pokrili iz rezervnega sklada, kot to praviloma dela socialna država. To v praksi pomeni, da bi za fasado vsak prispeval dobrih tisoč evrov več kot v primeru, da bi fasado obnovili po sistemu nepravičnosti.
Po izkušnjah s terena takšna solidarnost ni dosegljiva, zato vsi skupaj raje leta in leta živijo v hiši z dotrajano fasado in vsak mesec plačujejo visoke stroške ogrevanja. Ali pa speljejo uradni postopek in jim je malo mar, da se država obesi na nesrečnega soseda s slabo pokojnino. Kajti svojega denarja ne bodo prispevali za nekoga, ki ni sposoben vzdrževati svojega stanovanja, medtem ko ostali garajo v službi in varčujejo denar in so odgovorni lastniki svojega stanovanja. Ki je seveda neke vrste kapital.
20 komentarjev
Ni problem kolk zasluži Colarič..
Problem je kolk zasluži Riegelnik..(:
Bo zadnji kej prispeval za balon nad velodromom v Češči vasi??
Pri vsem tem je težko najti pravilen način ali odgovor. Čeprav se tvoja rešitev lepo sliši in je korektna, se v praksi lahko hitro pokaže da:
– vinogradnik začne plačevati dražjo delovno silo, čigar višji strošek pomeni višjo ceno njegovega končnega izdelka. Zaradi višje cene izdelka ni več konkurenčen, saj končnega potrošnika ne zanima čigavo plačo plačuje ob nabavi buteljke, zanima ga le koliko zvezdic, pik ali bonusa bo dobil za njegov poceni nakup. Vinogradnik na ta račun prejme manj prihodkov, od katerih mora vseeno plačevati višji strošek plač – kar na koncu pomeni, da mu zmanjka sredstev za razvoj ali plače.
– 9 stanovalcev se dogovori, da bo pokrilo strošek desetega, ki nima finančnih sredstev. Ko pride nov izračun se najde še en od teh 9, ki tudi ni ravno med premožnimi in pravi, da bi ta dodatek njemu pomenil preveliko dodatno obremenitev. Prosi, da se dodatno breme razdeli na ostalih 8. Pri tem od teh 8 zopet en ugotovi, da bi ta nova razdelitev pomenila dodatno obremenitev in prosi, da se tudi njega izvzame in razdeli med ostalih 7. Pri tem od teh 7 zopet en ugotovi,… skratka hitro se lahko pojavi, da zakaj bi jaz prevzel enako breme drugega, če bi lahko nekdo najbogatejši nase prevzel breme vseh.
Glavni problem je namreč v tem, da so vsi zelo solidarni ko je potrebno deliti denar drugih. Ko pa bi bilo na isti način potrebno razdeliti svojega, se pa solidarnosti hitro neha. Lahko bi se reklo, da smo do denarja drugih vsi socialisti, do svojega pa kapitalisti. In tudi Levica pri tem ni nobena izjema.
@ata, tvoj zadnji odstavek je epski 🙂
Pri vseh teh strašnih debatah glede višanja davkov, solidarnosti, selitvi podjetnikov v tujino mi gre najbolj na določen organ to, da vpletenih, novinarjev ali strokovnih komentatorjev ne izpostavi tistega, kar najprej naredijo lastniki stolpnice: nižanje stroškov oziroma večanje učinkovitosti.
Čisto vsem se jebe za to, da je cel kup javne uprave neučinkovite, drage in preprosto odveč (je npr. Zavod za zaposlovanje kaj drugega kot servis za podeljevanje subvencij???). Trdim, da bi pametna ekipa na čelu države lahko optimizirala javno upravo in jo preoblikovala tako, da bi državljani za manjše plačilo v obliki davkov dobili bistveno več. Še večji pa bi bil učinek, če bi državljane nekdo naučil poskrbeti zase in ne čakati na to, da bo za njih poskrbela (mati) država.
@sueprfly. Meni gre na živce, da se pogajajo z zdravniki, šolniki….in izpogajajo povišico X% BREZ, da bi se kot kontrautež dogovorili, kaj bodo prvi naredili več in bolje. Jebe* taka pogajanja, ko nekdo stalno vleče več, sam pa ni pripravljen narediti ničesar bolje.
@Marko
Točno tako. Itak vsi delamo za denar, tako da v osnovi razumem, da se sindikati pogajajo za več. Me pa blazno moti to, da po medijih in spletu ves čas krožijo jokajoča pisma učiteljev, ki nimajo več časa učiti, ki so žrtve podvijanih otrok, katerim ne morejo nič, o nenormalno veliko birokracije za učitelje, … a o tem pri pogajanjih ni besede vedno samo o višjih plačah, nikoli nič o manjšanju birokracije, discipliniranju težavnih učencev in o večji kakovosti šolstva nasploh. Podobno (oziroma verjetno huje) je pri zdravnikih.
@superfly – ta trenutek smo že zamudili. S prelaganjem odgovornosti se je začelo že pred leti, kljub visokeltečim nazivom se javna uprava reši vse odgovornosti. Za njihove poteze so krivi drugi. In če niso za nič odgovorni se jih tudi ne more kriviti. Potem greš samo še v spiralo vedno novih odločevalcev in vedno večjega balona zaposlenih, ki ni nič kriv in hkrati nič sposoben odločiti. Pa za vsak slučaj se še malo zakomplicira zakonodaja, da se potrebuje še par uradnikov več. Kdo to nadzira? Nihče, ker ni nihče za nič odgovoren. Če gre kaj narobe ni kriv nihče. Če nekaj ne štima ni kriv nihče. En oblak puhlega nič. Plačujemo pa mi vsi.
@ata: “Glavni problem je namreč v tem, da so vsi zelo solidarni ko je potrebno deliti denar drugih. Ko pa bi bilo na isti način potrebno razdeliti svojega, se pa solidarnosti hitro neha. Lahko bi se reklo, da smo do denarja drugih vsi socialisti, do svojega pa kapitalisti. In tudi Levica pri tem ni nobena izjema.”
——–
Vrhunsko! To je to!
@seamus s tem se strinjam, le drugace bi napisal, ker se strinjam tudi z Mazzinijem, da Slovenci zaradi zgdovine nimamo vrednost, ki so potrebne za vzdrzevanje organizacije, vecje kot je ena vas. Zato so nasa vlada, vodstvo podjetja, mestna uprava, etc., vedno “òni”, ne vzamemo jih za svoje. Ko se pogovarjas z Nemci, pa ne samo da verbalno stopijo svoji drzavi v bran – se vec: aktivno se trudijo v svoji vlogi v organizaciji in, ker jo spostujejo, zahtevajo enako tudi od drugih. Zato so tam politiki dosti prej in direktneje klicani na odgovornost.
@ata: glede tvoje razlage o vinogradniku pa ne bos dalec prisel. Mi to racunico seveda razumemo, ostali te bodo pa takoj poteptali, ces, pa naj vinogradnik sebi vzame na dobicku in da delavcem vec! Tako ali tako je kapitalist, tajkun, izkoriscevalec,…v istem loncu kot Hilda.
@Ata: Seveda. In tudi to je del problema: vsi bi se borili za dobre plače obiralcev grozdja, ampak ko so v trgovini s svojim denarjem, bodo pa kupili točno najcenejšo flašo. Primer za to je recimo Ryanair. Joj, kako načeloma držimo s podplačanimi stevardesami in piloti. Res nam ni vseeno zanje! Potem pa kupimo najcenejšo vozovnico.
In točno ta problem bi se pri stanovalcih dejansko pojavil. Kot si rekel. Solidarnost se pričakuje od vsakega, ki zasluži evro več. Od tistega, ki zasluži evro manj, se pa pričakuje, da naj vendar več in bolj produktivno dela.
—
@Superfly: Seveda. Ampak ob teorijah o krčenju JU se vedno sprašujem kam bomo potem dali vse te ljudi. Kaj bodo počeli? Saj vendar nič ne znajo! In tudi nočejo delati kaj preveč. Pa četudi imajo ogromno dela, ker štempljajo tistol kar bi lahko vsak državljan sam naredil preko interneta … kam jih bomo dali potem? Realni sektor jih ne bo zaposlil. In ker v JU dela toliko in toliko ljudi, ki jim ustreza status quo, se pač vedno znova voli predstavnike, ki ne bodo spremenili ničesar.
—
@Slovon: In deloma iz tega izvira tudi odpor do plačevanja davkov. Kot da jih ne plačujemo za nas. Res pa je, da človek v teh razmerah težko pridobi zaupanje v vlado.
@Boki: Mislim, da so se letos sadjarji pritoževali, da ne dobijo sezonske delovne sile za obiranje. Vsaj ne Slovencev. Sporočilo? “Slovenec noče delati.” Ko sem videl koliko naj bi zaslužili in dobili za povrh še mali co in nekaj za v žep, je še mene prijelo, da bi se prijavil. Ampak: če ne bi bilo Bolgarov, bi pač morali sadovnjake ali zapreti ali pa plačati več delavcem.
Po drugi strani: kako pa oni prodajajo ta jabolka in grozdje? Če prodajajo velikim vinskim kletem, ki jih stiskajo pri cenah, je to čisto njihov problem. Spomnim se recimo sadjarjev iz Vipavske doline, ki so tarnali zaradi bizarno majhnih zaslužkov za kilogram breskev, iz katerih je potem Fructal stiskal sok. Eni so tarnali in pridelovali tisto bedno sadje … nekdo je bil pa sposoben, odprl je svojo polnilnico, pridobil papirje in zdaj prodaja sok po višji ceni kot Fructal. Je pa res, da obiralca verjetno ne plača čisto nič več. Ampak, recimo, da ima luft za evro na uro več. Sosed ga pa recimo nima. In če ni sposoben plačati delavcev, naj raje sadovnjak proda, kot pa da tarna kako Slovenci nočejo delati.
Prispodoba države kot stanovanjske stavbe je pravzaprav posrečena in primerna. Vsak, kdor živi v blokovski skupnosti, zelo dobro ve, kako se med sosedi — ki so lahko na zunaj celo čisto normalni in razumni ljudje — ni mogoče dogovoriti dobesedno o ničemer. Vsaka odločitev zahteva (v skladu z zakoni in birokracijo) neko določeno kvoto, nekatere več in druge manj, ampak enotno soglasje doseči je preprosto nemogoče. Zato se nikoli ne spremeni nič, ljudje pa v čedalje bolj razpadajoči stavbi vsak zase vztrajno tarnajo, kako je vse skupaj en velik kurec — vendar tam ostajajo, ker je življenje cenejše in udobnejše in ker za redno plačilo nekdo drug (upravnik) tudi razmišlja zanje.
Zanimivo, beseda solidarnost je res posrečena. Izvira iz krščanske dogme, biti solidaren oz biti krščan. Prevzeli so jo vzhodno Evropejci v svilenih komunističnih časih. Poljsko gibanje solidarnost je bil v bistvo sindikat zatiranih manualnih delavcev ladjedelnice. In ti Poljaki so bili solidarni drug z drugim. Stopili so skupaj in se uprli birokratskih komunististom in se skupaj borili za svoje pravice. Prava definicija solidarnosti je v tem, da se gre za skupino ljudmi z istimi ciljami, socialnim položajem, in z istim interesom. Drug do drugega so solidarni v tem smislu, da se podprejo, za uresničevanje skupnih, ponavadi ciljev.
Da delavec brez otroka, ne zajebe ostalih delavcev z družinami, s tem ko je prvi pripravljen delati 5 euro na uro po 250 ur, ker ima čas, medtem tisti z družinami lahko delajo samo 160ur po 7 euro na uro. Samski delavci se odrečejo nadurami, medtem pa jih družinski delavci podprejo v borbi za večjo urno postavko. Z kapitalistom se sedejo za mizo, dogovorijo za organizacijo dela po 160 ur na mesec.
Seveda si slovenci čisto po levičarsko razlagajo solidarnost, v eni smer, torej ko gre za tuj denar smo mi socialni, ko pa gre za naš denar smo pa kapitalist (kot omenja @ata).
V primeru stanovanjskega problema s fasado bi stanovalci bili solidarni do upokojenca v tem primeru, da bi plačali njegov del v denarju, medtem pa bi jim upokojenec vrnil s tem, da bi kuhal in čuval njihove otroke.
V Sloveniji se za besedo “solidarnost ” vse prepogosto skriva:
– mentalna lenoba
– pomanjkanje samozavesti in življenjskega poguma, da spremeniš situacijo, v kolikor ta ni dobra.
– nevoščljivost oz. po domače foušija
Ta zadnja (“foušija”) je v Sloveniji še kako močna. Po moji skromni sodbi je pravzaprav dominantna. Vsi pa se je nekako sramujejo in jo zavijajo v celofan na katerem piše “solidarnost.
Zato pa lovimo svoj lasten rep, a nam nikoli ne uspe. Ker tako uspešno sekamo vsakogar, ki pogleda iz povprečja, kot družba v celoti funkcioniramo povprečno. Temu primerno kot družba ustvarjamo nižjo dodano vrednost. Pri nas pojem “odličnosti” ni doma. Je pravzaprav negativen pojem.
Švicarji ustvarjajo večjo dodano vrednost, temu primerno je njihov standard nekajkrat višji. In ker to počnejo uspešno si lahko privoščijo bogato socialno državo. No, in smo spet na začetku: kaj je potrebno najprej imeti?
@Marko: Ko se zdravniki in šolniki pogajajo za boljše plače, lahko z bolj ali manj dobrimi argumenti dejansko dokazujejo, da delajo preveč oziroma da se ukvarjajo z raznim sranjem, ki sploh ni njihova osnovna dejavnost. Recimo z birokracijo. Z delom, ki bi ga lahko opravljal informacijski sistem. In podobnim. Ko boš zdravniku oponesel, da Nemec izvede 50 operacij na mesec, Slovenec pa samo 40, ti bo lahko Kuštrin z nekim papirjem dokazal, da Nemci dejansko samo operirajo, Slovenci pa se ukvarjajo še s papirologijo.
Koliko je to res, seveda ne vem. Tudi za zaposlene v domovih za ostarele se govori, da garajo kot živina. Ko pridem tja, pa nikjer nikogar, najdeš jih šele v njihovi izbi, kjer tri skupaj pijejo kofe. Prideš naslednjič. Isti šit. Prideš na urgenco, ki je skoraj prazna, dve sestri na sprejemu morata v tistih desetih minutah vpisati eno pacientko, tečni sta pa tako – in jo nadirata – kot da je vrsta še tja do Njegoševe.
In povsod to tarnanje o pretiranem delu, na terenu pa povsem drugačna slika. Včeraj sva si recimo ogledala Hlapca Jerneja v Cankarjevem domu. Zanimiva predstava, ki šokira. Opisuje strašljiv tempo delavcev, ki živijo v malodane suženjskih razmerah. In ne dvomim, da se to tudi v resnici dogaja. Ko gledam gradbišče pri rimskem zidu, pa vidim fante, ki so za malanje 100 metrov železne ograje potrebovali več kot teden dni. Če je malal, je malal tako počasi, da se ga bog usmili. Večinoma so pa posedali in kadili.
To je tudi odgovor na tvoj zadnji komentar.
Recimo: obrtnik, ki je pri nama doma delal kot zasebnik (kapitalist!) je bil po moji oceni desetkrat hitrejši od tistih delavcev na ulici. Ki pa so seveda izračunali, da so plačani enako kot če hitijo. Kar je seveda druga zgodba.
@Matej Zalar. Točno. V zarostan dizel lahko natakaš goriva, da “čez teče”. Pa bo še vedno šel enako počasi in še vedno bo kuril 12l / 100km. O učinkovitosti se pri nas pač ne pogovarjamo radi, še posebno v javnem sektorju. In zakaj bi se?
To me spominja na tisto:
Vprašanje: “Zakaj si pes liže jajca?”
Odgovor: “Zato, ker si jih lahko”.
Sedanja vlada, kot kaže, načrtuje še naprej lizati jajca pod pretvezo “solidarnosti”.
Vedno pridemo na isto – odgovornost. Kapitalist jo ima, ker ve, da če jo ne bo imel, lahko kar takoj zapre štacuno.
Pri JU je ni. Zakaj bi nekdo delal več, saj ne bo nič drugače. Nihče ga ne nadzira. Zakaj pa bi ga – a bo kaj drugače? Zato pa so v svetu te službe slabo plačane. Nekaterim pač to paše in so pač tam, če hoče zaslužiti več, se bo potrudil in dobil več denarja. Pri nas je pa popolna anomalija, ker so nadpovprečno plačane. In še več bi imeli.
Hkrati s tem pa poteka še uravnilovka, ki je seveda tudi posledica neodgovrnosti vseh – le kdo si bo upal postaviti merila? Nihče. Raje se useka uravnilovka in potem eni druge ocenjujejo in se skrivajo v anonimnosti. Vsi ocenjeni z odlično, vsi delajo najbolje, učinka pa ni. Jasno, merila so za en drek, samo tako so vsi zadovoljni.
Trojni win – vsi so zadovoljni, nikomur ni treba pretirano delati in vsi imajo visoke plače.
Zadeva je tako preprosta da boli. Spremeniti se jo pa ne da. Ta vlak je šel mimo v času vseslovenskega štrajka, ko je vladal temni demon Janša.
@Filmoljub: Midva zdaj živiva v stavbi brez upravnika. Ne smem zdaj šimfati sosedov, ker mogoče berejo :), ampak za zdaj se v vsem bolj ali manj strinjamo, ker v bistvu ni neke anonimnosti. Saj ne da bi odločitve potekale hitro, ampak vsaj nismo zribani. Če imaš nekega upravnika, je pa vedno on za vse kriv. Tako kot vlada. Oziroma Janez Janša.
Kot vedno se ukvarjamo z prerazporeditvijo, namesto z ustvarjanjem dodane vednosti. Gre se za tipični vzhodno evropejski pristop od Romunije do Slovenije.
Imam odprt sp v Avstriji, plačujem podobne prispevke kot tisti v Sloveniji. Slovenija je kot država nekonkurenčna. Niti ni problem v davkih, ampak v tem da gre vse počasi, da so servisi slabi, da so ljudje apatični, cinični in se dejansko bojijo napredka, tehnologije. Slovenci dobijo
za plačan evro manj kot na zahodu. Mislim, saj ni treba odkrivati tople vode, ve se kaj se mora narediti, le politične volje ni. Bo pa tak, da je danes veliko informacij na voljo vsakomu, in se dejansko lahko preseliš v enem tednu, kam hočeš po evropi. Za selitev je podoben isti napor kot za nakupovanje v Mercatorju. Ni problem dobiti delo, minimalca za jurja pa pol, kje hočeš po zahodu; s tem da imaš iste stroške k v Ljubljani.
Seveda slovenska elita beg ljudstva rešuje z uvozom cenene delovne sile z Balkana. Ko bo stara komunistična generacija umrla, bo na voljo dosti balkancev ki bodo nadaljevali tradicijo voljenje strank novih obrazov.