Gladko v Rovte

Pred časom sem slišal za nov asfalt od Podlipe do Rovt. Ne vem ali je asfalt samo obnovljen ali je bil prej makadam, vsekakor pa sem si želel traso preizkusiti, vedoč, da mora biti precej strmo. Rovtarski konci so za kolesarjenje odlični, seveda pa lahko človeka razsujejo na prafaktorje in mu dokažejo, da je v bistvu precej nesposoben.

Med dvema plohama

Po precej divji četrtkovi Metek rundi, ki ji je sledilo še nekaj rund piva, sem v soboto načrtoval kratko in počasno, v nedeljo pa malo daljšo, a hitro vožnjo. Preostanek dneva naj bi selil kramo in prestavljal omare. Ampak v soboto sem med begom pred nevihto srečal več kot petnajst let mlajšega Rogača in dve uri dolga sprostitvena vožnja se je izrodila v divjanje s povprečno hitrostjo 35 km/h. Zanimivo je, da sva se uspešno izognila dežju. Nevihto sva pravzaprav obkrožila in se na Škofljici znašla med dvema plohama, utekla pa sva jima s tako hitrostjo, da sem na Rudniku zatrobil v rog … in mislim, da ni bilo malemu nič lažje. Dobra je ta mularija, sem si mislil. On pa si je mislil: dobri so, tile starci.

Zaradi nepredvidenega norenja sem v nedeljo nekoliko spremenil načrte in se odločil, da bom novo cesto raje spoznal v panoramskem tempu. Ko je na barju padlo nekaj kapelj, mi je bilo v tej sopari pravzaprav vseeno. Cape za sto evrov in več, ki naj bi se sušile tako rekoč sproti, so v teh razmerah že po nekaj minutah bolj mokre kot takoj po pranju. In to mi počasi že preseda. Morda bom lepega dne počakal in startal šele sredi najhujše nevihte.

V prave Rovte

Čeprav grem v Rovte le redko, mi je bil večji del poti poznan, mi je pa vseeno žal, da na Garmina Edge Plus nisem naložil trase, zato sem se moral dvakrat ali trikrat v križiščih ustaviti. Žal mi ni bilo zaradi ustavljanja samega ampak zaradi posledice, ki je sledila. V Googlov zemljevid sem buljil že v Podlipi. Zadeti pravo pot v Rovte je tako rekoč nemogoče. Smerokaza ni, neugledna cesta pa daje vtis, da se bo končala na prvem dvorišču. Namig: kmalu za mostom, še pred cerkvijo, za več kot 90 stopinj, v levo, če greš v smeri proti Smrečju.

Cesta se zlagoma vzpenja do pobočja in na obronku gozda zavije levo, vzporedno z dolino, a strmo navzgor, z odseki krepko čez 10 odstotkov. Na grebenu pa se odpre in človek začne res uživati še v čem drugem kot v navdušenju nad močjo lastnega pogona. Tam se začne novi asfalt.

Mimo nekaj hiš se cesta celo spusti, tudi mimo takšnih primerkov kmetijske mehanizacije. »Stari dobri IMT560,« me je na Instagramu poučil Brane.

Potem gravitacija spet pokaže neusmiljeno nrav. Res je strmo, vzpon pa se zaključi na višini 650 metrov. Po krajšem spustu pridemo na čistino in se v križišču držimo levo, jaz sem šel najprej desno, in že smo v Rovtah.

Lov na lososa

Na poti proti Smrečju sem mimogrede skočil še na Vrh Svetih Treh Kraljev – ne verjamem, da se vse piše z veliko začetnico –, kamor sem šel s kolesom šele drugič.

Na štoparico nisem gledal, na uro pa tudi ne … do tedaj, ko sem ugotovil, da se gibam noro počasi, in da bom moral načrt za zanko čez Lavrovec opustiti, pa še to bo šlo za las, če hočem še dobiti lososa v trgovini.

In potem ni šlo več počasi. Žal tudi ne z vetrom v hrbet, ampak z orkanom v čelo.

Aerodinamika je v bistvu kul. Lososa sem ujel z lahkoto, še prej sem imel čas tudi za prho.

Trasa: Ljubljana–Vnanje Gorice–Bevke–Vrhnika–Podlipa–Rovte–Hlevni Vrh–Vrh Svetih Treh Kraljev–Smrečje–Šentjošt–Horjul–Ljubljana
Razdalja: 78 km
Višinska razlika: 950 m
Čas vožnje: 2 uri in 40 minut
Skupni čas: 3 ure
Maksimalna hitrost: 72,4 km/h
STRAVA