Dopinškim škandalom se ne čudim. Ne zgražam se. Nikoli si ne mislim, da si za tega ali onega nikoli nisem mislil, da se dopingira ali da dobavlja doping in zdravila na recept brez recepta vrhunskim ali rekreativnim športnikom in celo otrokom. Za nikogar ne dam roke v ogenj, ne za profesionalca ne za rekreativca. A na nek perverzen način me dopinški prekrški celo zabavajo. O čem bi se pogovarjali, če ne bi bilo dopinga? In če ne bi mogli ob vsakem izstopajočem rezultatu posumiti, da to ne more biti normalno? Poleg tega so lahko blazno zabavni tudi briljantno butasti izgovori prekrškarjev.
Za premikanje meja gre
Ne zgražam se niti ob primerih dopinga v rekreativnem športu. Seveda si mislim, da so dopingirani rekreativni športniki butci, ampak mi je obenem vseeno. Če rekreativci trenirajo kot profesionalci in imajo enako ali boljšo opremo kot profesionalci in če tekmujejo kot profesionalci, ne vidim razloga, zakaj ne bi tudi goljufali kot profesionalci. A ob tem imam občutek, da jim gre goljufanje najslabše od rok, čeprav je bil Daleron kot izgovor za zavrnitev dopinške kontrole res briljantno butast.
Zgražam se kvečjemu nad rekreativnim športom kot takim. Oziroma nad družbo, ki slavi napredek kot bistveno merilo uspeha. Rekreativni športnik po svoje doživlja mentalne orgazme ob zmagah na amaterskih tekmah, a večina dopingiranih rekreativnih športnikov verjetno sploh ne zmaguje. Dovolj vabljiv je že občutek, da leti, da ne govorim o navduševanju nad prekomerno mišičastimi telesi brez grama maščobe. S pomočjo dopinga vendar dosežejo tisto, kar nam vbijajo v glavo razni prepotentni uspešneži: da meja ni oziroma da obstajajo samo v naših glavah. Rešitev je … doping.
Kokain da, doping nikakor
Jasno je, da doping škodi zdravju, ampak če smo že pri tem, bi bilo dobro, da najprej zavežejo jezike kadilci, prekomerni pivci alkohola in rekreativni uživalci drog. Amaterski kolesar je užival Daleron zato, ker si je želel postaviti amaterski svetovni rekord v svoji starostni kategoriji, in je očitno pozabil, da ga bodo testirali na nepomembnem kronometru okoli nekega avstrijskega jezera. Nekdo drug pa je zvečer istega dne vlekel kokain zaradi dobrega občutka, da je potem glavni in lahko pofuka vse kar leze in gre, ali pa je goltal amfetamine in se v zatohlem, preglasnem prostoru pod stroboskopom celo noč obnašal kot navaden kreten. To potem opišejo kot zabavo.
Da so rekreativne in trde droge družbeno celo bolje sprejete od dopinga, čeprav so nevarne in škodljive, poleg tega pa jih dobavljajo kriminalci, je po mojem noro. Bržkone ljudi bolj moti, da dopingirani športniki goljufajo poštene rekreativce.
Tako je. In kaj potem? Dopingirani tekmeci so res eden od mnogih razlogov, ki me odvračajo od udejstvovanja v amaterskem kolesarstvu, a še zdaleč ne najpomembnejši. Če te grize, ker ne moreš zmagovati zaradi domnevno dopingirane konkurence, imaš težavo, ker se sploh ukvarjaš s takimi vprašanji. Saj si vendar samo rekreativec! Ni ti treba zmagati. In verjetno bi te premagali, tudi če bi bili čisti.
Vrhunski doping za amaterski rezultat
Čeprav so okoliščine bizarne, da ne rečem groteskne, je mariborski dopinški škandal po svoje kar simpatičen, ker po zaslugi popolnega amaterizma vpletenih tokrat ne bodo nadrajsali samo športniki. Ljudje seveda ne morejo verjeti, da sta dilal njuna soseda, fanta s stadiona, fejst človeka. Ampak saj sta bila res fejst, od športa pač malo preveč poškodovana človeka. Doping sta sprejela kot sestavni del športne kulture, tako kot so droge postale malodane sprejemljiv del nočnega življenja.
In ko neka prestrašena atletinja ob pozitivnem rezultatu dopinškega testa začivka kot majhen otrok, pristaneta ta fejst fanta v priporu in po mojem jima sploh še ni čisto jasno, kaj se je zgodilo. Tako je v amaterskem svetu. Kolesarji vsaj molčijo ali navajajo briljantno butaste izgovore, ki onemogočajo kakršnekoli nadaljnje preiskave. Nihče si ne želi, da bi ga na naslednjem treningu zbil avto.
Najbolj bizarno v tej zgodbi se mi zdi, da je dobro ime tvegal in denar za doping zapravljal nekdo, ki potem v svoji življenjski formi ni bil sposoben odteči niti relativno ohlapne norme za evropsko prvenstvo. Mar bi ostal kolesar. In bi na Daleron dirkal okoli tistega avstrijskega jezera, če že ni bil dovolj dober za profesionalca.
15 komentarjev
Ta mi je najboljša, nihče si ne želi, da bi ga na naslednjem tr ningu zbil avto, prav imajo in ne izdajajo!
Se strinjam, edino glede tega ne, da preprodajalci dopinga niso kriminalci. Pomoje ravno ene toliko, kot prodajalci trave. Sem pa verjetno malo pristranski, ker nočem razumeti vzgiba, da bi za boljši rezultat na amaterski dirki moral nekaj vzeti.
“Oziroma nad družbo, ki slavi napredek kot bistveno merilo uspeha.” 😕 Tako, se strinjam. Temu se reče neoliberalna zahodnjaška miselnost, ki smo jo v balkanskem turbo-kapitalizmu hvaležno povzdignili do absurda: neneheno je treba napredovati, tekmovati, imeti vedno več vsega. Kot da pri ničemer ni zgornje meje.
Ja, dobri stari casi vzhodne nemcije ane :))
Tisti daleron je vsaj tako izviren kot Kontadorjeva govedina! Profesionalno!
@Seamus: No ja, doping = mafija. Ampak ne na nivoju, ki smo mu priča te dni. Da si upa ena mula takole nasaditi svojega trenerja … očitno se ga ne boji, torej zelo očitno on ni kriminalec.
@Filmoljub: Brutalno je, da se gremo to na praktično vseh področjih življenja. Komercialist pride iz službe, kjer ga cele dneve šraufajo, ker od njega zahtevajo neprestano, malodane eksponentno rast prodaje, in potem takoj vklopi štoparico in šraufa še samega sebe, potem pa temu reče sprostitev.
@Matija Berce: Da. Simoni je pa jedel piškote iz Peruja.
A veš, da imam pomisleke, ali je doping v vrhunskem športu res škodljiv. Po eni strani je vrhunski šport sam po sebi zdravju škodljiv. Ne zdi se mi verjetno, da je tritedenska gonja čez hribe in doline pa še kakšen kronometer vmes nekaj zdravega. Dopuščam celo možnost, da je za telo manj škodljivo, če si ob tem pomaga z EPO, ali čim drugim.
Seveda se pa strinjam, da gonja “biti čim hitrejši med sprostitvijo” nima nobenega smisla. Tu težava ni doping, ampak način razmišljanja. Konec koncev, zato jaz tečem brez ure.
Doping in Šport je kot Laz in Resnica. In svet se vrti naprej….pa ne zaradi Resnice! 😉
In potem pomislim na vehementno trditev g.Jankota iz Sloade .” Mi ne bomo kontrolirali tekmovalcev na rekreativnih prireditvah”…kako nekdo opraviči svoje poslanstvo in mesečni prejemek v obliki plače na tej inštituciji ?? Da ne govorim o priložnosti za prevaro ali celo ustvarjanje pogojev za množično prekupčevanje z aditivi ? 😉
Adiktivi 😉
Kaj pa misliš o TUE (Therapeutic use exemption) dilemah? Ali bi bilo potrebno prepovedati in se izogniti vsem sivim področjem etike, ali dopustiti nekaterim športnikom, da lahko s tem izničijo slabosti zaradi (predvidoma) prirojenih zdravstvenih stanj, in obenem tudi omogočiti možnost zlorabe?
Mene pa pri dopingu najbolj zabavajo reakcije in moralni komentarji vseh po spisku. Še najbolj pa kvazi novinarjev. Ob športnem uspehu te niti ne povohajo, po dopinškem prekršku pa si prva in glavna novica. Obravnavajo pa te huje kot serijskega morilca.
Na drugi strani pa se v nebo povzdiguje kvazi zvezdnike iz šov biznisa, ki so na vseh mogočih in nemogočih substancah. Brez problema.
@Zmrda: Močno dvomim, da so se v Vzhodni Nemčiji butali rekreativci in podpovprečni vrhunski športniki.
@Jani: Ne razumem čemu bi testirali rekreativne športnike? Po kakšnem ključu bi to počeli? Bi izbrali prve tri na prireditvi, ki verjetno na prireditvi sami sploh niso dopingirani? Bi izbirali srečneže naključno? Si predstavljaš kako lulaš v lonček, medtem ko ti nekdo gleda v tiča, da ne bi slučajno iz riti potegnil kondoma z urinom tvojega očeta? Ne vem no, dokler sem to počel na tekmovalni ravni, sem to še sprejemal … danes pa potem raje sploh ne grem na prireditev. Ampak glavna težava pa je, da je treba vse to plačati. Ne razumem kdo bi plačal. Morda kar tisoči udeležencev tekmovanj, s tem da bi dvignili startnino v imenu poštenega športa? Večini vseeno dol visi ali jo je prehitel eden, dva ali 100 dopingiranih rekreativnih športnikov. Tudi meni dol visi. Na živce mi gre samo, ker bodo nekoč potencialno obremenjevali zdravstveno blagajno. Ampak saj to počnejo tudi kadilci.
@Disguy: S TUE je tako kot z bolniškimi … če poznaš zdravnika, in seveda ga, dobiš bolniško. Po mojem TUE sploh ni problem. Problem je to, kar se gre Sky. To je pa posmeh antidopingu, seveda ob asistenci UCI.
@Gregor: Ma ja, vse je del igre … sploh Stare je blazno zabaven, ko začne z goljufi itd., ker misli, da je kot doktor bolj poklican za komentiranje.
Ajde, plačal bi tisti, ki bi ga dobil. In to “zgledno”.BTW.. zmagovalec Oetztalerja ima doma ženo in 3 otroke. Če še.. 🙂 ..ampak, ne moremo takemu pacientu aplaudirat. Pač, dokler ne bo doping na amaterskih tekmovanjih kaznivo dejanje bo biznis šibal naprej z nadzvočno . Če pogledaš celostno, stvar ni preprosta in sigurno IMA “svoj” smisel. Igralci so znani, režiserji pa ne. 😉
Poprava: Dopingirani zmagovalec Oetzija 😉