Zadnjič sem šele v pisarni ugotovil, da sem zjutraj oblekel tako zlizane nogavice, da jih ne bi mogel uporabiti niti za čiščenje zobnikov kolesa. Zadaj so material skupaj držale mikroskopsko tanke niti, ki so obetale, da se bo vsak čas na plan prebila cela peta. Pravzaprav me je presenečalo, da se to še ni zgodilo. Že prejšnjikrat. Ni pa me presenetilo, da sem jih takrat zbasal v pralni stroj in oprane spravil v omaro, potem pa tudi oblekel. To so stvari, ki jih moški počne. Ampak tokrat je bila situacija neprijetna, ker sem bil namenjen na obisk, kjer naj bi se po lepi slovenski navadi sezul.
V Kranj sem šel z avtobusom in ugotovil, da je med Bavarskim dvorom in Kolodvorom sredi mesta nemogoče kupiti nogavice. Na poti so bile tri trgovine s čevlji, a nogavic niso imeli. Na Miklošičevi sem potem poskusil v eni tistih strašansko dolgočasnih trgovin s pleteninami za stare gospe. Izbira je bila kar bogata, material presenetljivo kakovosten, tako ustrežljivih prodajalk, ki vedo kaj prodajajo, pa ne vzgajajo več.
Vsakokrat znova me pri nogavicah za vsakdan preseneti cena, ki močno presega kakovost. Športne nogavice, v katerih se počutim precej bolje, so obremenjene bistveno bolj, a vzdržijo več kot le trikrat dlje, čeprav niso trikrat dražje.
Načrtoval sem, da si jih bom preoblekel na avtobusu, a med vstopanjem sem na to pozabil, zato se nisem usedel na edino primerno strateško mesto, torej na skrajno zadnje sedeže. Kaj storiti? Naj se požvižgam na norme , čeprav dejanje nikakor ne bi moglo ostati neopaženo?
Vem, da pred kazanjem potnih stopal na sredstvih javnega prevoza mnogi nimajo nobenih zadržkov, vem pa tudi, da ljudje na te prasce opozarjajo svet preko temu namenjenih kanalov.
Nazadnje sem raje opravil v intimi kolegovega avtomobila.
Naredi svojemu bližnjemu tisto, česar ne bi storil v javnosti.
5 komentarjev
Zaradi strganih nogavic verjamem v murphyev zakon. Nikoli ne nosim strganih, pred leti pa kot zanalašč, na mrzel in ledeni dan, obujem strgane….Poškodujem gleženj, obtičim na urgenci z gromozansko luknjo v “štunfu”. Vem da fantje in dekleta na urgenci vidijo še vse kaj hujšega, vendar meni je bilo vseeno močno nerodno.
Še dobro, da sem dan prej ostrigel nohte na nogah 😉
Saj, to! Brez zaržkov bi nosil strgane nogavice, če ne bi ves čas cvikal, da bom pristal na urgenci 🙂
To je prvinski strah. Kaj če moram na urgenco in imam rjavo špuro na spodnjicah? Ali če me vržejo iz postelje jaz pa brez gat? Kaj če moram sleči pulover in je spodaj razvlečena, 20 let stara rebrasta spodnja majica?
Moj bližnji sorodnik si je pri padcu na stopnicah strgal stegensko mišico in solidno krvavel. Ker je omikan starejši gospod, se je pred odvozom na urgenco odločil, da se bo doma najprej obril in očedil, “saj neobrit ne more na urgenco”. Kaj bodo pa tam rekli…
Hja, kaj pa vem … tu gre bolj za urejenost, za to, da kamorkoli že ne prideš kot razcapanec. Tega danes ni več. Po trgovinah polovica ljudi postopa v trenirkah, ki jih pozimi zatlačijo v čevlje, tako da so videti še bolj butasti. Nivo rapidno upada, s tem tudi oblačilna kultura, a nas prepričujejo, da je to vendar nekaj pozitivnega, da gre za sproščenost. To bi morda še verjel, če ne bi vedel, da so tudi trenirke prav nesproščeno drage.
Nekje sem neloč prebral star zenovski ali budistični rek: ‘Ko si sam, se obnašaj, kakor da si v javnosti, in pred drugimi ljudmi se vedi, kot da si sam.’ Tudi jaz se zalotim, da imam včasih premalo spoštovanja do sebe in spričo praktičnosti oz. racionalnosti ali šparovnosti dam nase karkoli. Čeprav mislim, da stereotip o tem, kako so južni balkanski sosedje vselej in povsod radi urejeni (tudi pri povsem banalnih priložnostih), pravzaprav niti ni iz trte izvit. Ker trenirkarji so namreč kar lepo Slovenci (oz. sLovenci), če se mogoče kdo sprašuje.