Človek si pozimi misli, da živi v za kolesarjenje neprimerni kotlini, a ko na Instagramu gledam Cavendisheve zgodbe o treningu na otoku Man, sem vsakič znova šokiran. Da se človek spravi na trening v taki svinjariji, mora biti Anglež ali Škot ali Irec ali karkoli so že ljudje z otoka Man ali pa iz Skandinavije ali Beneluksa. Je pa res, da otok Man verjetno ni tako onesnažen kot zadnje dni zelena prestolnica, Ljubljana. A ko pride na test Specialized Diverge – oglejte si ga tukaj – mora moški narediti, kar moški mora narediti. Od doma sem se odpeljal z utripajočo lučko pod ritjo in jo ugasnil šele na Toškem čelu. Spodaj so bile razmere res neznosne, gor pa je bilo kar nekaj stopinj nad ničlo.
O gravel grindingu sem imel povedati že marsikaj, a ko sem letos izza bedne strani Alp odpotoval v Ameriko, so se mi odkrila nova obzorja. Seveda, pri nas to furajo hipsterji, ker smo kakšno desetletje za časom, v normalnih deželah pa je to že mainstream in z gravel kolesi se vozijo običajni ljudje, tisti, ki so ugotovili, da ne potrebujejo gorskega kolesa, ker je za makadam dovolj dobra tudi specialka s širšimi plašči in pokončnejšo pozicijo. Ker smo desetletje za časom, ljudje tudi ne morejo doumeti novotarij, kot je vzmet pod fajfo. Ja, za običajno vožnjo po makadamu tega seveda ne potrebujemo nujno. Ampak ko pride na test Specialized Diverge, ugotoviš, da bicikel omogoča še veliko več. In danes sem ga zlorabil kolikor je le šlo.
Impresivna atrakcija
S tem zlodejem, ki poskuša biti vsestransko kolo in mu to kar dobro uspeva, sva bila na romarski poti od zgornjega parkirišča na Katarini do cerkve Sv. Jakoba kar impresivna atrakcija. 38-milimetrski Triggerji res niso najboljše, kar lahko obuješ v teh razmerah, Terra Pro bi bili primernejši, ampak glede na to, da sem zadnji klanec zvozil ne da bi se moral potruditi 100- ali v športnem žargonu celo 110-odstotno, so pravzaprav tudi Triggerji čisto v redu. Je bilo vsaj bolj napeto.
V kotlini pa takole …
Za konec še na pump track
Na spustu je šlo občasno malo počez. Future Shock je spet navdušil: hoda je ravno dovolj, da pobere vibracije, a obenem še vedno daje občutek, da voziš specialko. Pesem zaigra malo drugače na resnem terenu. Seveda je Diverge cestno kolo, a vozili smo ga že tudi po trailih. Da ne bi bilo dolgčas, sem zato na Toškem čelu zavil tja, kjer se šponajo ljubljanske srajce.
Šlo bi še bolje, če ne bi zgrešil in priletel na precej odvratne vlake, ki so po mojem novost zadnjih dveh let, odkar sem bil nazadnje tam. Škoda. Veselica se je nadaljevala šele zadnjih par sto metrov. Vidite, z Divergem se brez težav spuščamo tudi po takem terenu. Ko sem testiral S-Worksa, sem celo ugotovil, da lahko pride prav tudi potopna sedežna opora. Prav neverjetno se mi zdi, da je naprednejši del kolesarske industrije dejansko enkrat ponudil nekaj, kar smo vsi potrebovali, a tega nismo vedeli.
V Guncljah sem ugotovil, da je viška megla kar prijetna. V Šentvidu, Dravljah in Šiški je bila temno sive barve. Gori, na soncu, je sicer prijetno, ampak šele spodaj se človek počuti kot tough guy, ki ne jebe mraza, vlage in onesnaženja z delci, ki za vedno ostanejo v telesu. Čisto malo energije mi je na koncu ostalo še za nekaj krogov po pump tracku pri Žogi. Impresivno se pelje tudi tam!
No, zdaj veste, da bo test objavljen v prvi številki Bicikla leta 2018.
8 komentarjev
A te je kakšen mimoidoči vprašal po zdravju? Drugače pa čelado dol, da se v takem spraviš na bicikl v “najlepšem mestu na svetu”. Mi ne pade na pamet niti v občini, v kateri naj bi se, po izračunu nekega časospisa, živelo najboljše v tej naši državi.
Hehe, a potem smo prisli ze cel krog? Ne morem drugace, ampak konkretno smesno se mi zdi, ko iz pretirane specializacije (bickel za mrzel asfalt zjutraj, bicikel za topel hrapav asfalt, gume za bele crte, kaj vem kaj – mi najeda totalno) ob huronskih vzklikih veselja pridemo spet na bicikel, ki “poskuša biti vsestransko kolo in mu to kar dobro uspeva”. Aplavz! 🙂
@Gregor: Opažam, da so ljudje kolesarje nehali gledati kot vesoljce in so me bolj ali manj občudovali.
@Slovon: Kaj pa vem, jaz nikdar nisem bil fan špecializacije in formula n+1 se mi zdi v bistvu bedasta. Tudi povprečen potrošnik tega ne kupi, ker zanj je že 1000 evrov veliko denarja in v kolo za tri jurje ga zdaj proizvajalci prepričujejo z nekakšno vsestranskostjo. Karkoli si že o tem mislimo, je pa kolo, ki se čisto korektno obnese na cesti in se z njim brez težav odpelješ na Sv. Jakob ali na Krim in se spustiš celo po kaki tekoči singli, točno tisto, kar potrebujejo povrpečni kolesarji. Tisti, ki se jim zdijo treking penzionerski (in tudi so), obenem pa niti pod razno ne potrebuje gorskega kolesa, ker ga ne morejo izkoristiti.
Skratka, zame je to eden najbolj simpatičnih trendov kolesarske industrije
Zanimivo, to sem imel jaz kakšnih 20-15 let nazaj 😀 Ker mi drža na specialki nikakor ni bila na ti, nisem pa hotel zmetati en kup denarja, da bi poskusil kaj mi paše, sem enostavno predelal gorca – trde vilice, težji prenosi, ožje gume. Pa mogoče ni najbolj pravilno obrnjeno – ne potrebuje gorskega kolesa, ker ga ne morejo izkoristiti. Jaz ga takrat nisem hotel, niti nisem hotel specialke, treking pa kot si rekel je tudi kar nekaj geometrija. Želel sem nekaj hitrega za po cesti in da greš lahko tudi po makedamu, ne kolovozu, temveč takrat, ko zmanjka asfalta do naslednje vasi. Pa da sem dal lahko gor kufre pa se cele dneve vozil brez bolečin. Za dokaz vsestranskosti sem bil pa ene parkrat na barjanski rundi, tudi spredaj 😀
@Seamus: Gorskega kolesa nisi hotel, ker si vedel, da ga na svojih terenih ne boš mogel izkoristiti. Seveda bi rabil takrat nekaj takega kot je danes Sequoia. Tako sim imel pa še vedno MTB s 26-colskimi feltnami, ki so zdaj že naravnost smešne 🙂
@matej – še huje – ozke gume na tistem biciklu so bile smešno že takrat. In to me je močno jezilo, samo druge ni bilo. Sj naložen s kufrom je še nekako šlo, samo prazen je bil pa živ obup.
No vidiš … zato pa pravim, da so končno izumili nekaj, kar dejansko potrebujemo.
Tudi meni se zdi to pozitiven trend, se pa smejim celi zanki 🙂 nedušen odziv marketinga na “potrebe trga”. Pol ustvarjene, pol namišljene, pa gremo v skrajnost in potem nazaj, ko ne gre več.