Kdor ni šel na barje prejšnji teden, ko je bilo lepo vreme, voda pa je ponekod še pljuskala na cesto, si je sam kriv. Jaz sem šel vsakokrat, ko sem utegnil. Nezahtevna tura z v dobrih petdesetih kilometrih vsega dvema hupserjema in enim avtocestnim nadvozom je primerna tudi za kolesarjenje v dvoje s punco. Bolje, kot če bi jo peljali na sladoled. Seveda pa lahko naredite oboje.
Na Ljubljansko barje se je z viškega konca najbolje podati po skrivnem prehodu, ki se s PST pri Dolgem mostu odcepi desno čez Mali graben in ob njem pod avtocesto, naprej pa po Cesti v Gorice mimo migrantov beguncev in že smo v zakotnejšem predelu Ljubljanskega barja. Krasote se v mokrem delu leta začnejo med Notranjimi Goricami in Podpečjo.
Izlet se lahko podaljša čez Črno vas, a ko je voda res visoka, pozabite na prečko od Lip do Tomišlja. Poznam optimista, ki sta se namenila tam čez, a sta 500 metrov poganjala po vodi, mokra do gležnjev – saj veste, počasi gre na slabše, a trmasto vztrajate, ker ste prepričani, da je to bolje, kot obrniti.
Sicer se gre do Ižanke in desno v Mateno, a je lahko ob poplavah mokra tudi črnovaška cesta, gotovo pa tista pod Krimom, kjer je nazadnje voda spod hriba dobesedno tekla čez cesto, tako da tisto novo vodno zajetje v Podkraju vode sploh ni moglo zajemati. Tukaj se ponavadi pasejo konji.
Da si Lisica ne bi umazala novih oblačil »s škorpijonom« sva šla po suhem, v Podpeči desno v Borovnico in v senci skozi Bistro do Vrhnike, par sto metrov po glavni cesti in ob Tojnici nazaj v osrčje barja, čez tista dva osamelca, najprej v Blatno Brezovico in potem v Bevke. Vmes je najlepši del poti.
Poglej to:
Voda levo in desno:
Ko se pri Logu pri Brezovici – kraj je najbolj znan po cestninski postaji Log – pripeljemo skoraj na glavno cesto Ljubljana–Vrhnika, se zavije desno in takoj še enkrat desno v Podplešivico, kjer se odpro tri možnosti: življenje si najbolj popestrimo s skokom čez Plešivico, najkrajša je pot levo v Žabnico, najlepša pa desno.
Vsekakor je treba priti v Notranje Gorice, odondod pa predlagam vrnitev po isti poti mimo beguncev.
Na Ljubljanskem barju je vedno lepo, a ko se tam voziš večkrat tedensko, na to skoraj pozabiš. Zato je ob visoki vodi še toliko lepše in takrat je človeku kar žal, da je Marija Terezija zaukazala izsušitev.
Trasa: Ljubljana–Vnanje Gorice–Notranje Gorice–Podpeč–Borovnica–Vrhnika–Sinja Gorica–Blatna Brezovica–Bevke–Podplešivica–Žabnica–Vnanje Gorice–Ljubljana
Razdalja: 53 km
Višinska razlika: 140 m
Čas vožnje: 1 ura 50 minut
Skupni čas: 2 uri
Maksimalna hitrost: 50,5 km/h
3 komentarji
Lepa informacija, nikoli se nisem tam vozil ob takem vodostaju. Očitno bo treba enkrat, ker tole je res krasno.
Uuu, super. Enkrat bo res treba bicikel zapeljat v te konce. Sploh ob takih trenutkih, kot so zgoraj.
Ja … žal nisem imel časa, da bi napisal, ko je bilo še lepo.