Tour 2017

Drži kar je v knjigi Klub rumene majice napisal Edward Pickering: »Dirko po Franciji prikazujejo kot razburljivo bitko, polno napadov, zvijač in gladiatorskih spopadov, v resnici pa zna biti precej pusta. Prej je podobna vojskovanju v jarkih kot sabljanju.« Majhnim razlikam navkljub se je to potrdilo tudi letos: v resnici smo spet gledali pozicijsko vojno z le enim resnim in nekaj precej smešnimi poskusi ofenzive. Generalno je zmagal kolesar brez etapne zmage, kar se je v zadnjih tridesetih letih zgodilo le dvakrat: leta 2006, ko je Pereiro zmagal po spletu srečnih okoliščin in leta 1990 (LeMond).

Ni lep, je pa dober

Froomova zmaga res ni bila lepa in fant mi gre strašansko na živce, je pa tudi res, da je bil kljub temu spet daleč najboljši, da je imel najmočnejšo ekipo in da bi ga verjetno lahko premagal kvečjemu Landa. O polomu Naira Quintane ne gre izgubljati besed. Alberto Contador tolikokrat pade, da to že težko označimo za smolo ali naključje. Simon Yates in Louis Meintjes sta verjetno bolj gledala drug drugega in lahko samo upamo, da bosta še odločno napredovala. Daniel Martin ni ravno zmagovalni material, a se je vsaj trudil. Fabio Aru je po edinem preblisku zamočil še preden se mu je vse podrlo.  Rigoberto Uran je bil verjetno še sam presenečen, da je prišel tako visoko. Romain Bardet ni znal in mogel izkoristiti svoje ekipe. Richie Porte, ki je bil moj favorit, pa je lahko vesel, da bo sploh še lahko kolesaril. Ob celi vrsti precej brutalnih odstopov je morda zanimivo vprašanje, če kolesarstvo morda ni bilo manj nevarno celo v časih dopinga, ko so kolesarji drug drugega večinoma izločali na vzponih, ne pa sami sebe na spustih.

Razloge za manj suveren Froomov nastop – ob prejšnjih treh skupnih zmagah je pobral šest etapnih zmag – gre seveda pripisati tudi trasi, ki so jo nalašč pripravili tako, da bi izgubil. Da konkurenti tega darila niso znali izkoristiti, je še toliko bolj žalostno in očitno jim preostanejo samo še napadi takrat, ko Froome počne neumnosti ali menja kolesa – in to se mu je letos dogajalo kar naprej. Vse možnosti za zmago so po mojem izgubili v 15. etapi, ko je imel AG2R tudi moralno pravico, za navijanje tempa kljub temu, da je Froome menjal kolo – a Bardet se je raje varno vozil za svojo vojsko pomočnikov, namesto da bi napadel, zraven bi šla gotovo še Aru in Uran, potem pa bi morali paziti samo na Lando, ki bi se v najslabšem primeru prisesal, v najboljšem pa čakal Frooma. Ker niso napadli niti, ko je Froome s skrajnimi močmi lovil zadnje metre priključka, mi je bilo jasno, da bo letos Tour zmagal isti kolesar kot lani. In tako je tudi prav.

Boj za zeleno in za pike

Seveda lahko razloge za defenzivno dirkanje deloma pripišemo spremembam zaradi katerih so kolesarji postali bolj človeški. V teh izenačenih razmerah že nekaj let ugotavljam, da je bistveno bolj napet boj za zeleno in pikčasto majico. Prvi je bil letos sicer okrnjen. Strinjam se, da je bila izključitev Petra Sagana prehud ukrep, a imam že nekaj časa občutek, da si privošči preveč. Kjer je on, tam je gneča. Poglejte si sprint s Kwiatkowskim na letošnji dirki od Milana do San Rema. Poglejte si Pariz-Roubaix, čeprav je tudi res, da se tam nikomur ne bi bilo treba voziti Saganu v zavetrju par centimetrov od ograje. Seveda pa bi lahko na tak način kaznovali marsikoga, a ga niso. Zakaj? Bolj umazana podrobnost je po mojem, da UCI ne bo dovolila, da kolesar postane večji od kolesarstva samega – in Sagan je na dobri poti, da mu to uspe. Kakorkoli, sprinti so po njegovi izključitvi postali preveč predvidljivi, predvsem pa bi imel Sagan letos končno dostojna tekmeca tudi v boju za zeleno majico. In ta boj bi lahko brez Kittlove smole kljub Saganovi izključitvi ostal napet do konca.

Daleč najbolj me je navdušil Warren Barguil. Ne pozabite, da bi z nekaj sreče v Chameryju pospravil v žep celo tri etapne zmage. Ne samo, da je suvereno zmagal v točkovanju na gorskih ciljih, ampak je točke pobiral na najtežjih vzponih in na Col d’Izoard zmagal  tudi z napadom na najboljše v skupnem seštevku, mimogrede pa iz ozadja prišel na skupno deseto mesto. Zato si tudi zasluži rdečo številko najbolj borbenega kolesarja, ki bi jo sicer marsikdo raje podelil Thomasu De Gendtu. Jaz pa ne. Za rdečo številko ne bi smelo biti dovolj brezglavo bežanje. Z vem spoštovanje do De Gendta, ki je bil v pobegih skupaj kar 1047 kilometrov, ampak pravilno je, da so za najbolj borbenega kolesarja izbrali tistega, ki je napadal v ključnih in najtežjih trenutkih in ki je z napadi tudi zmagoval. Iz istega razloga bi moral rdečo številko v sedemnajsti etapi pripeti Primož Roglič in ne Alberto Contador.

Grande Rogla

Lepe so bile bolj ali manj vse etapne zmage, a samo en kolesar je zmagal kraljevsko etapo. Osebno še zdaj ne morem verjeti, da je lahko fant, ki pred petimi leti ni imel pojma o kolesarstvu, tako prekleto dober, a ko so me tuji novinarski kolegi junija spraševali kako je kaj z Rogličem, sem jim odgovoril, da ne bi bil presenečen, če bi nas spet presenetil in zmagal etapo na Touru. Zaradi pomanjkanja časa sem njegovo zgodovinsko zmago komentiral samo na Facebooku:

Nisem tiste vrste navijač, ki bi ob uspehih slovenskih športnikov poskakoval od navdušenja in jokal od sreče. Ugotavljam tudi, da me čustveno še najmanj razvname ravno kolesarstvo.

Ampak tole včeraj [četrtek, 19. 7.] je bila preprosto … perfekcija.

V prejšnjih etapah sem nekajkrat privzdignil obrvi, nerazumevajoč kaj vendar fant počne tam, kjer bi bilo po mojem v določenih trenutkih bolje, da ga ne bi bilo … Ampak tako sem verjetno mislil tudi zato, ker sem ziheraš. Primož pa je zmagovalec.

In ko je včeraj delal vse tako, kot je treba, sem začenjal verjeti, da mu lahko uspe. To sem verjel kljub bojazni, da se je skupini odpeljal prezgodaj. Verjetno bi bilo pametneje skočiti kasneje, ampak potem morda ne bi zmagal – in tudi če bi, to ne bi bila sploh ena najlepših zmag na Touru odkar ne dirkajo več vesoljci.

Bravo!