Na Veliki planini sem bil v slabem vremenu mnogo večkrat kot v lepem. Zadnje čase imam sicer kar srečo, a tokrat ni bilo tako. Gor grede nas je celo bičala sodra. Druženje bi lahko organizirali tudi v varnem zavetju urbaniziranega sveta, a smo se raje vozili dobro uro daleč, od tega pol ure po razdrapani cesti, in še pol ure hodili, jaz z velikonočnimi dobrotami in devetimi litri ležaka v nahrbtniku, ostali pa ovešeni z za izlet v alpski svet popolnoma neprimernimi bisagami.
Ena bolj absurdnih bizarnosti je, da psi, ki jih ne le tolerirajo, ampak jim izrekajo celo prisrčno dobrodošlico v praktično vseh kavarnah ter mnogih restavracijah in hotelih najvišje kategorizacije, niso dobrodošli v najzanikrnejših planinskih kočah. Na Veliki planini so, ne glede na slabe vremenske razmere, nedobrodošli tudi v Gostišču Zeleni rob. To zaostalost bi še sprejel s srednjo mero cinizma, a razsrdijo me trapasti izgovori, tokrat v slogu: »V kočo lahko pride kakšen manjši pes in potem lahko skoči in …« No, kaj? Kaj takega se lahko zgodi, kar se ne more zgoditi v vsaki slaščičarni sredi Ljubljane ali, kaj vem, Dunaja?
Pes torej ne sme v zanikrno beznico, ki poleti Veliko planino kazi še s pisanim jurčkom, reklamnim hladilnikom najslabše slovenske pivovarne in prenosnimi stranišči, brez sramu pa prostor nadzorujejo s kamero ne da bi goste o tem ustrezno obvestili, in očitno si lahko v posmeh standardom higienskega minimuma privoščijo tudi smrdljiv sekret, ki ga niso pregledali že okroglih sedem dni.
Vreme se je vmes še poslabšalo. Snežni metež je povzročil paniko pri delu tistega dela odprave, ki je v ljubljanskem slogu kočo zavzel s štirikolesno gnanim avtom na letnih pnevmatikah. Na tvegano pot do meje sneženja so se v meglo odpeljali moški. Vidljivost je bila namreč skoraj nična in pravo pot po zasneženih poljanah smo našli šele po peš ogledu terena, s pomočjo satelitske in internetne podpore. Kaj lahko bi se namreč odpeljali kar po smučišču. Razmere so bile nevzdržne.
Vrnili smo se tik po sončnem zahodu.
Tistih osem ur, ki so sledile, ne gre opisovati, smo pa uspešno zatirali poskuse animacije z družabnimi igrami ali kvartanjem. Kako nam je kočo uspelo segreti na približno osemdeset stopinj Celzija, se mi zdi še nekako razumljivo, ne morem pa verjeti, da ob tem ni razneslo peči. S proizvedeno energijo bi verjetno lahko nadomestili šesti blok najbolj znane slovenske termoelektrarne. Še sreča, da je kurjač omagal, a vseeno sem sredi noči skoraj zgorel. Izhod na stran je obetal lep dan.
Zjutraj sem že po petih minutah na terenu dobil prve simptome snežne slepote.
A še preden smo do konca izpraznili prehranske in pivske zaloge, se je vreme pokvarilo, tako da nisem prišel na Konja in je tistih 24 ur Velike planine res izzvenelo v čisto običajno popivanje z nekaj še običajnejšimi pretresi, ki bi se lahko končali tudi s smrtmi zaradi padca v prepad, podhladitve, požara ali zastrupitve s plini.
Odprava v dolino je spominjala na eksodus ubogega ljudstva, ki se je na pot v boljši jutri podalo le z najnujnejšimi potrebščinami.
Med njimi sta bili tudi damska torbica in vreča z nekaj kilogrami proteinov v prahu.
10 komentarjev
To s psi in planinskimi kočami tut mene zanima kako in zakaj smo še vedno v prejšnjem stoletju…. Pa poleti še gre ko se vržeš pred kočo in ni problema. Ostali letni časi, in pa ob slabem vremenu pa ne vidim razloga da pes čaka zunaj pred vrati po možnosti na dežju/mrazu/snegu medtem ko lastnik pije čaj in se greje. Pohvala sicer koči na Zelenici. Enkrat sem lepo vprašal in potem niso nikoli komplicirali. Je šel zraven notri brez problema.
Dajte no pretiravat s temi psi. Še mal, pa jih boste hoteli še k našim zdravnikom voziti, ne k veterinarju :). Ampak, naše zdravstvo je itak podn, pes si zasluži več. Ste kr prešli že meje s temi zahtevami glede psov.
Kar se zdravstva tiče…Cela Evropa hvali naše zdravstvo. Tako pač je, ni popolno (nikoli ne bo), ampak pojdite v tujino in sprobajte.
Ko imaš enkrat psa oz. katero drugo žival v stanovanju/hiši postane res član družine in ti zanj ni vseeno. Ravno tako si zasluži spati na toplem. Pogosto se ljudje sekirajo, da psi prinašajo umazanijo…Ponavadi se zgražam nad ljudmi.
Glede zdravstva je bil sarkazem :). Vem, da je kar solidno. Samo tile blogerji se konstantno pritožujejo.
Dosti raje sem v koci,kjer je se 100psov, kot pa v koci, kjer 1 nevzgojen otrok krici in laufa po celem prostoru kot da je vse njegovo.
Sem pa tudi raje v koči s 100 vzgojenimi mulci, kot če en pes laja in laufa po prostoru kot da je vse njegovo 🙂
Naslednjic zavij do Domzalskega doma, so bolj prijazni.
@Rok: Od nekega oskrbnika sme tudi že slišal, da psom vstop prepoveduje PZS, a se s tem potem nisem več ukvarjal. Dejstvo pa je, da so ponekod človeški. Tudi v Domžalskem domu, kot pravi @Andreja, so psa že spustili v kočo. V normalnih razmerah, še posebej v gneči, se mi zdi sicer logično, da psa privežeš zunaj.
@Anonimno: Briljantno! Pišem o absurdni situaciji, ko lahko pes vstopi v slaščičarno (hrana, tapecirani stoli, otroci, noblesa) ali proti plačilu v hotel, niti v slabem vremenu pa ne sme vstopiti v zanikrno kočo, in ti problematiziraš avtorja zapisa oziroma skrbnike psov.
PZS, katere sicer sem član je en tak velik okorel dinozaver. Saj se počasi stanje izboljšuje, na gorskem kolesarstvu se že vidu napredek. Upajmo, da kmalu pride kaj mladih glav s svežimi idejami na položaje, da se tudi dinozaver od PZS mal premakne.
Seveda anonimni provokator zopet napada. Mogoče tudi ta provokator nek star dinozaver, ki že vedno misli, da so psi smrdljivi, umazani, bolhasti in garjasti, ter tako neprimerni za človeško družbo 🙂
V Avstriji pretežno hribolaziš in spiš v kočah, s psom v sobi, tudi na Češkem. Brez problema. PZS pa še kar ne dovoli. Je pa nekaj koč (verjetno za na prste ene roke preštet), ki so v zasebni lasti in kjer po predhodni najavi lahko pes spi tudi s tabo v sobi. Pa saj menda ne hodimo naokoli s podivjanimi in nevzgojenimi psi? Nekateri imamo pse kot člane družine, ki jih vzgajamo in šolamo, se ukvarjamo in hodijo z nami naokoli. Niso nadomestek vrtnega okrasa in alarma za ograjo, v boksu ali še slabše ketni.