Ob pregledovanju družabnih omrežij imam včasih občutek, da je za profesionalce kolesarstvo ena sama zabava. Ko zapeljem na domače ceste, pa srečujem zagrizene rekreativce, za katere se zdi, da nočejo ničesar prepustiti naključju. Tekmovalni šport je po svoje plemenit sadizem: zadajanje trpljenja drugemu s tem, da ga najprej zadaš sebi. In, priznajmo si, še posebej vzdržljivostni šport. Še posebej kolesarstvo. Ampak ali je dan s povprečno hitrostjo, nižjo od 30 kilometrov na uro, res izgubljen dan?
Kava in bicikel sta komplementarna kot aerodinamično kolo in visoki obročniki. V New Yorku sem bil pred leti v lokalu, imenovanem Cappuccino, v katerem natakar ni imel pojma, kaj je kapučino. Hočem povedati, da v Združenih državah Amerike, v Avstraliji in Veliki Britaniji praktično ne boste dobili dostojne kave. Največ možnosti imate, če se povabite k zagrizenemu kolesarju – če je pravi patron, ima doma svoj avtomat, v predalu pa doktorat iz priprave espressa. O kavi ve vse ali pa se samo dela, da ve vse. Ker je kolesarstvo tradicionalno evropski šport, bi bil rad evropski. V Evropi so si izmislili coffee ride, a kot malodane kolesarsko disciplino so ga popularizirali tam, kjer so se morali kolesarstva naučiti praktično z ničle. Kje je slovenska kolesarska scena?
Sadizem zamenjati za hedonizem
Na zbirališču tedenske runde se v četrtek po največjem slovenskem rekreativnem dogodku kljub idealnemu vremenu zbere neobičajno majhna skupina kolesarjev. Za večino sem bil še pred sedmimi dnevi prepričan, da bodo zmagali v svojih kategorijah. Ampak eden je bil v nedeljo udeležen v prezgodnjem begu. Drugi se je zapletel v padec pri Godoviču. Tretji se je počutil slabo. Četrti je odpadel na Kladje. Peti je imel defekt v Gorenji vasi. Šesti ni mogel obračati niti 300 vatov. Sedmi se ne čudi, da je bil slab, saj je v petek naredil še pet intervalov. Čez tri minute v gosjem redu žgemo 43 do 46 kilometrov na uro in edina komunikacija v grobni tišini je opletanje z levimi komolci.
Kasneje v bifeju opazujem skupino nogometnih rekreativcev poznih srednjih let, ki so videti kot neresni pajaci. S kolesarskimi rekreativci je drugače: videti smo kot skrajno resni pajaci. Seveda se pred rundo včasih spije kavo in na koncu pivo, ampak na vaške runde hodimo zato, da pridobimo hitrost, so torej nujno zlo na poti do cilja. Kolikokrat pa se v večji skupini, ne samo dveh ali štirih prijateljev, zberemo zato, da bi kolesarili v lagodnem tempu in se pogovarjali še o čem drugem kot o vatih? »Kaj pa spet težiš, Zalar, saj to počnemo že zdaj,« boste rekli. In to je res, ampak tiste 50-kilometrske vožnje na izi se že v naslednji vasi izrodijo v sprintanje na table, raztegovanje na kuclje in lovljenje v smrt na spustih. Kriv sem tudi jaz. Slovenec sem.
Kako doseči, da bo slovenski rekreativec, ki mu seveda ne gre odrekati sadističnega užitka po zadajanju bolečine sebi in drugemu, razumel smisel tistega, čemur Angleži pravijo coffee ride? Možna rešitev je normiranje hitrosti, razdalje, prenosov in števila postankov v slogu slovenskega birokratskega aparata, ampak s tem nismo dosegli drugega kot planiranje tistega, kar je v načrtu treninga zavedeno kot razpeljava. Bi lahko vse rešili semantično in preprosto rekli, da »gremo na kavo«, in ne, da se »gremo razpeljat«?
Normalizacija kolesarskih odnosov
Kolesarska kultura se po mojem sicer na splošno izboljšuje. Vse več jih kolesarjenja ne dojema več kot način življenja le v strogo tekmovalnem smislu normirane vadbe in prehranske askeze. Upajo si priznati, da visokih obročnikov ne kupujejo zato, da bi bili hitrejši, ampak zato, da bi bili videti hitrejši. Torej preprosto zato, ker so jim všeč. Če lahko zapravljamo za avtomobile, ki jih ne potrebujemo, res ni treba iskati izgovorov, ker zapravljamo za kolesarsko opremo, ki je ne potrebujemo.
Zato je tudi čas za normalizacijo v…, no, recimo, kolesarskih odnosih. Ob torkih, sredah, četrtkih, sobotah in nedeljah si bomo še vedno zadajali trpljenje in se po najnižjem kriteriju vljudnosti počakali le na vrhovih klancev. Ampak zakaj bi na lagodnih vožnjah sploh pustili kogarkoli za seboj? Zakaj ne bi vsaj enkrat tedensko, tudi v večjih skupinah, kolesarili tako, da nas lahko drži tudi najpočasnejši, in to ne da bi se na kolesu zviral kot Voeckler pred kamero? In zakaj se v teh dneh ne bi spuščali s klancev mnogo počasneje, kot smo tega sposobni, da bi bila skupina res videti kot rafal in ne kot izstrelki razpuščenega bataljona?
Kofe rundo v vsako vas
Kava najverjetneje ni bistvo kofe rund, zagotovo pa bo postanek za espresso ali macchiato sredi vožnje umiril skupino. Bistvo je sproščeno druženje v lagodni vožnji, pri katerem nihče ne zadaja trpljenja in ne vzbuja kompleksov in so šibkejši enakovredni močnejšim. Bistvo ni niti v razkazovanju opreme, ki je med počasno vožnjo seveda precej uspešnejše. Seveda pa ne bo nič narobe, če ravno za kofe rundo privijete visoke obročnike, v košarico vtaknete najmanjši bidon in se pražnje oblečete, pa ne v drese lokalnih in globalnih ekip, ki dajejo grupi videz kataloga nizkocenovne robe, ampak v nevtralne barve, kar ni nujno drago. Estetika je pač eden temeljev priljubljenosti kolesarstva in paradoksalno so vozniki manj alergični na kolesarje, ki dajejo vtis skromnosti s kompleti za 300 evrov, kot na tiste, ki se svetijo v klubskih dresih za 80 evrov.
Če lahko brez vsake organizacije funkcionirajo runde za pridobivanje hitrosti, ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi mogli vzpostaviti tudi neformalne mreže vaških kofe rund, na katerih postanek ne bi bil nujno zlo, ampak sestavni del sproščene vožnje. Saj zato vendar treniramo: zato, da lahko uživamo, ko se peljemo počasi.
Objavljeno v reviji Bicikel, in na portalu Bicikel.com
11 komentarjev
Odličen zapis!
Bravo Matej točno tak je vsi še samo gledajo na vate in povprečno hitrost nobeden pa več ne uživa v vožnji 🙂
Sedaj jih bos slisal da se ne oglasaj in ce ne mores drzati grupe raje ne hodi na runde. :))
Ja, že zadnjič, ko sem v kontra veter ob smeni nagnil glavo, mi je nekdo navrgel sarkastično opazko v tem slogu, češ, evo ti kofe rundo. Nekdo pa je prebral 1/3 teksta in se odločil komentirati, da je vse skupaj brezveze, ker mu pač nisem všeč – čeprav me ne pozna 🙂 Da me ne pozna kot kolumnista revije Bicikel od nulte številke in zdaj še kot urednika revije, je sicer zanimivo, že kar smešno pa je, da kot uporabnik foruma Bicikel.com ne ve, da sem tam gori sral že pred več kot desetimi leti in sem torej prava legenda, čeprav pozabljena 😆
Mogoče bi se moral podpisati kot Chef.
Amen! Kolesarim za lastno veselje in formo, za kaj več nimam ne časa, niti neke blazne volje po umiranju v trpljenju. Z relativno “entry model” specialko, ker več ne rabim, pa tudi težko bi si privoščil brez da bi se odrekel čemu drugemu, kar je mogoče ravno tako pomembno. Večino časa se vozičkam na robu meje ugodja, jasno se občasno razpalim na kakem delu ko je veter ugoden, ali če mi določen klanec diši, si pa ne delam utvar da sem dober, ali na kakršen koli način primerljiv z “rekreativnimi psihoti” ki brez meni jasnega razloga grdo gledajo v balanco in nažigajo, kot da so plačani za to. Seveda vsakemu svoje. Pozdravljam kolesarje, ki se vozijo nasproti, kdaj pa kdaj koga tudi prehitim (tako zelo slab dejansko nisem), kakšno posebno bezljanje v hrib, kjer se lep vzpon spremeni v tantalove muke mi pa ni jasno. Preveč cestnih kolesarjev si domišlja, da so na dirki oz. da so profiji, skoncentrirani na treninge da potem zmagajo neko žblj-žnj rekreativno dirko; who the f**k cares. Vsak ampak vsak profi, ki ima pet minut časa ga nažge v miže, v rikverc, če je treba. Tebe (v tem primeru mene), ki se peljem s svojim tempom in neagresivnim pristopom pa gledajo kot nekega omejenčka, ki sploh ne dojema smisla kolesarstva in malo da ne sramoti definicijo tega športa. Kofe runda sploh ni slaba ideja, vsaj meni, ki mi je poanta športa in rekreacije v tem, da nekaj naredim zase in se predvsem zabavam. Kakšna kleveta, kajne.
Kofe runde ni,…oz pol to ni Runda. Se spomniš Dolske, edini zakon te runde in rek ki ga sedaj poznajo že moji otroci: “RUNDA NE ČAKA NOBENGA” Pust fantom veselje in se spomni s kakim veseljem smo mi gonil pri 20-ih,…juhuhu,….na rundi sem samo 1x doživu da smo v največji vročini ustavili pri potoku na Kandrše drugače je šlo na pšolno do konca do Moravč,….To da profi nažge najboljšega rekreativca sem pa tudi vidu na rundi, ko je Hvastja (po treningu) prišel še na Rundo in nas zgonu do daske,…
Čaki čaki, zmago1, ti si kdaj dejansko odpeljal kakšno celo rundo? Sem mislil da se priključiš samo za klance 🙂
Al je to napačen zmago?
Drugače pa…dober zapis. Vedno bolj sem na tem in vedno manj razumem drugo (tekmovalno) stran rekreacije.
Legende ne pozabiš nikoli! 🙂
Ja Paternina ne boš verjel ampak sem,.. verjetno pred tvojim časom ker si bil še premlad…..:)
S tvojim drugi mstavkom se pa strinjam,…dober zapis in tudi jaz ne razumem več dirkanja rekreativcev na nož,..mislim zakaj,..saj je vedno nekdo boljši od tebe hehe
@NZ, ma kaj vem, jaz znam imeti kar agresiven pristop 🙂
@Zmago1: No, pišem o kofe rundah, kar je po mojem najboljši prevod za coffee ride. Da je Runda samo ena, je pa jasno. Za vsako drugo je treba determinirati lokacijo oziroma jo na nek način poimenovati, ko rečeš runda in napišeš Runda, pa seveda vsak ve, da se govori o Dolski. Ko se je točilo vodo, sme bil zraven ali se je pa to celo zgodilo dvakrat 😆 Spomnim se pa tudi kako smo enkrat s Hvastijo spizdili … in kako mi je bilo tega žal 🙂
@Paternina: Jaz tekmovalnost rekreacije absolutno razumem … noro pa mi je in to že od nekdaj, da ljudje vozijo cele pokale in se peljejo 150 kilometrov daleč zato, da tekmujejo na nekem 7-kilometrskem vzponu, 15-kilometrskem kronometru ali 45-kilometrski “cestni dirki”. Da bi pa v tem svojem stanju tekmoval v isti konkurenci kot fantje, ki v bistvu sploh nikoli niso nehali dirkati in ki v rekreacijo vložijo seveda mnogo več časa in živcev kot so pripravljeni priznati, me pa sploh ne mika. Ker to je nek drug planet.
@Tana: Absolutno. Ampak imaš kolesarje, ki se hvalijo, da ničesar ne berejo, taki pa seveda ne morejo vedeti ničesar. Verjetno obstajajo tudi kolesarji, ki nimajo pojma kdo je bil Rudi Altig, ampak revijo, v kateri smo o njem pisali, bodo vseeno klevetali.