Hotelske zgodbe

Po uvodnem zapletu sva ugotovila, da je hrana kakšen razred boljša kot v hrvaških hotelih in da, če si v prenovljeni sobi, za tako ceno sploh ne bi mogel dobiti več. Je pa zato v Španiji nižji standard nekaterih, a ne vseh ostalih storitev. Kar so na Hrvaškem vendarle ponudili že pred leti, je treba v Španiji doplačati. Internet v sobi! Na Bookingu piše, da internet je, malo nižje pa nekoliko skromneje, da je brezplačna brezžična povezava na voljo na tako imenovanih javnih površinah. V radiju deset ali petnajst metrov od recepcije. Tako je treba – resnici na ljubo smešno nizki – ceni namestitve prišteti še tistih dvajset evrov za povezavo v svet.

Precej žalostno pa je opazovati stiskače, ki si niso plačali internetnega dostopa v sobah, ali pa tega niso naredili iz principa in jim dam čisto prav. Recepcija je nabito polna ljudi, ki zabodeno bolščijo v zaslone sedeč na vseh razpoložljivih sedalih, tudi na ograji. Je pa res, da bolščijo precej manj časa, kot če bi bila brezžična povezava dejansko na voljo na vseh javnih površinah, torej tudi v restavraciji in v baru.

Tako lahko ljudje vsaj uživajo v dopustu, medtem ko se jaz zbujam vsak dan ob šestih in hodim spat opolnoči. Ob tem mi sploh ni jasno, kaj dopustniki počnejo cele dneve, če ne kolesarijo. Vem kaj počne moj najljubši gost, sedemdesetletni rocker, ki nikdar ne sname aviatork, ne pri zajtrku, ne pri večerji in tudi ne v bazenu.  Srečam ga praktično vsakič, ko pridem in odidem: s kakšnih deset do dvajset let mlajšo spremljevalko se cel dan prestavlja po hotelskem kompleksu. Pogrešil sem ga le na bizarni večerni animaciji, ki se pač ni skladala z njegovim slogom verižnega kadilca ogromnih cigar. Ponavadi z deset do dvajset let mlajšo spremljevalko poseda na dvorišču hotela in posluša stari rock, ki rohni s telefona.

Izvajalec tiste animacije ni bil one man band z bundesligaško frizuro in svetlečim suknjičem, ampak one woman band s svetlečo obleko in očitnim vizualnim poudarkom na nogah. Težko bi rekel, da je bil hotelski bife nabito poln, je bil pa presenetljivo dobro zaseden. Zanimivo je bilo opazovati, kako so se imeli slabo praktično vsi, tudi tisti, ki so na poziv občasno ploskali, razen lovače v prvi vrsti, ki se je po plesišču občasno zvirala, kot da bi ji nekdo plačal sto evrov, samo da se k sreči ni slekla. To je tista, ki krili z rokami, kot da bi v rešilnem čolnu čakala na pomoč.

Nje pa res nikomur ne privoščim, sem si mislil.

Včeraj sem opazil, da šmira z našim nemškim kolesarskim kolegom. Morda na prost dan ne bo prost.