Soba 400

Samo meni se lahko zgodi, da v razmeroma razsutem hotelu dobim daleč najbolj razsuto sobo, ki pravzaprav ni soba, ampak nekakšna kamra, tako bedna, da na hodniku pred dvigalom sploh ni označeno, kje pravzaprav je; označena je pot do sob od 401 do 421 in do sob s številkami od 422 naprej, ne pa tudi do kamre 400. Spal sem že v marsikateri luknji, a sem lahko za vsako našel vsaj eno dobro stran: v Mozart Hotelu sem bil tako rekoč na glavnem trgu, v Ibisu Budget pa sva spala samo nekaj ur. Tu naj bi, utrujen od kolesarjenja in z delovnimi obveznostmi preživel teden dni.

Med posteljo in steno je na desni toliko prostora, da je mogoče do postelje priti kvečjemu bočno, na levi pa dovolj tudi za frontalen dostop. Zvečer sem ugotovil, da pod vzmetnico oziroma ceneno peno ni letvene podlage. To sem videl, ko sem vzmetnico dvignil, da bi napel rjuho, ker je bila postelja postlana tako slabo, da bi vojak v še tako razštelani enoti zaradi take malomarnosti pumpal sklece do konca vojaškega roka.

Med omaro in posteljo je tako malo prostora, da bi morda lahko odprl kovček za ročno prtljago, ne pa tistega z 18 kilogrami opreme. Televizor je pod strop obešen zato, ker drugje ni prostora.

Soba ima tri okenca. Ena lina je tam, kjer naj bi bila kopalnica, druga je na fotografiji levo in je ni mogoče zagrniti. Tretja pa je zagrnjena z nečim, kar najbolj spominja na projekcijsko platno. K sreči se zdani pozno, ko so Nemci že zdavnaj na zajtrku.¹

Da je kopalnica kar v sobi, se pogosto in čedalje pogosteje dogaja tudi v korektnih hotelih. Tu je po eni strani sicer malo bolje, saj je kopalnica vsaj za vogalom in ne na ogled s postelje, a se je nemogoče zapreti na stranišče.

Navdušil me je tudi umivalnik, ki v premeru meri manj kot ped in pol.

Nejeverno prebirajoč hotelsko brošuro sem ugotovil, da imajo druge sobe telefon in hladilnik. Ob vsem tem me je malo manj motil smrad po dreku na hodniku, ki pa sva ga, resnici na ljubo, z Lisico zadnjič zaznala tudi v korektnem nizozemskem hotelu.

Ko sem na recepciji izrazil globoko razočaranje nad sobo, kjer ne morem nikamor postaviti niti računalnika, me je skušala receptorka v precej slabi angleščini potolažiti, da mi bodo do naslednjega dne prinesli mizo. Ko sem ji razložil, da je mizo nemogoče spraviti v sobo velikosti bivalne prikolice, a s precej slabšo razporeditvijo elementov, je rekla da zdaj ne more narediti ničesar in naj se vrnem zjutraj. Ob tem je treba omeniti njeno nesposobnost organizacije dela. Sprejem gosta traja deset do petnajst minut, ob tem pa ji uspeva zelo dobro hliniti prezaposlenost s tem, da med vpisom vsakega gosta dvakrat ali trikrat izgine in se večkrat sprehodi na drugo stran pulta, vsakič tudi po en in isti list papirja, ki ga izda vsakemu gostu. Vavčer sem ji moral ob prijavi poslati po elektronski pošti, saj mora biti natisnjen, dokument na telefonu v času informatizacije ne velja.

Živci so mi rahlo popustili šele, ko mi je potrdila, da je brezplačen brezžični internet v hotelu na otoku države, ki je del Evropske unije in se ima za turistično razvito, še vedno na voljo le v avli hotela, internet v sobi pa je treba doplačati – je pa res, da so me za sedem dni uporabe za eno napravo olupili samo za dvajset evrov, torej kar petnajst evrov manj kot plačam doma za cel mesec za precej hitrejšo povezavo za neomejeno število naprav. A tudi brezplačni signal na javnih prostorih, kot jih imenujejo, vleče samo kakšnih deset metrov daleč in tako se je nemogoče priklopiti tudi v restavraciji.

Lahko bi cel teden čepel v tistem bunkerju. Ampak očitno nisem pravi Slovenec. Ne jamram. Iščem rešitve. Zvečer sem bil tečen. Zjutraj sem se odločil za bolj šarmanten pristop. Razložil sem, da ne želim sitnariti, a da sem prišel kolesariti in da bom vsak dan tudi delal, zato zahtevam dostojno sobo, a ne takšno, kakršno ima kolega, ampak točno takšno, kakršno sem videl na internetu.

Dobil sem precej ogromno družinsko sobo 123 in kupon za pijačo ob večerji.

1. Mimogrede, vrhunski bundesligaški festival frizur! [↩]