Zavarovalniški mlini meljejo počasi

Pred časom sem dobil dopis z Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, tistega zavoda, ki naj bi z novim davkom na zdravje dobil nadzor nad še več davkoplačevalskimi sredstvi. Ob tem sem se spomnil na epizodo na sodišču, kjer sem pričal v zvezi z zadevo, ki se je sploh nisem več spomnil oziroma nisem vedel, ali gre za eno zadevo ali za drugo zadevo enake vrste.

Pred kratkim sem dobil dopis, datiran z 22. februarjem, v zvezi z uveljavljanjem pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zaradi prometne poškodbe ali poškodbe po tretji osebi. Za namen razporeditve stroškov in v določenih primerih tudi uveljavljanja povračila škode naj bi odgovoril na deset vprašanj o poškodbi. Imel naj bi deset dni časa.

Gre za uveljavljanje pravice z dne 23. 12. 2014.

Razmišljal sem, da bi samo obkrožil datuma nastanka dopisa in uveljavljanja pravice iz osebnega zdravstvenega zavarovanja, med katerima je minilo natanko 792 dni, in pod točko razno napisal »Go fuck yourself!« Ampak vem, da gospa samostojna svetovalka II, univerzitetna diplomirana pravnica, ki je dopis podpisala, sporočila ne bi razumela ali pa bi zadevo vzela osebno, čeprav bi jo naslovil na institucijo, in se čutila užaljeno bolj, kot se čutim užaljenega jaz vsakič, ko imam opravka z državnimi institucijami. Zato sem dopis vrgel v smeti. Navsezadnje univerzitetno izobraženi uradnici, ki pošilja nepotrebne dopise, ne želim povzročati dodatnega dela, odškodnine pa tudi ne gre pričakovati.

Pregovorna počasnost javnih institucij je vedno navdušujoča, a pri tem se mi zdi najbolj neverjetno dejstvo, da uradniki z univerzitetno izobrazbo in titulami, ki namigujejo na nekakšno strokovnost in samostojnost, ki dopise pošiljajo leto ali dve po dejanskem dogodku, dejansko mislijo, da opravljajo koristno delo ali celo trdijo, da imajo ogromno dela, pri čemer delajo medvedjo uslugo predvsem tistim – bojda sila redkim – javnim uslužbencem, ki dejansko delajo veliko, morda namesto tistih, ki delajo malo, ali pa zato, ker so nori.