Med kolesarsko sezono imam ob koncih tedna pogosto še manj časa kot čez teden. Zaradi tiste ure dodatnega poležavanja in ležernega zajtrkovanja je mimogrede ura deset, enajst, ko sem med tednom že vsaj dve uri aktiven. Druženje z žensko in psico je tako treba združevati še z raznoraznimi opravki in v mestu se mimogrede znajdeš v pohodniških capah.
Ampak psica je zadovoljna, ženska pa tudi.
Maškarada je vedno naporna, ker bi Pippa večino šem najraje kar požrla. Tudi celo Pekarno Mišmaš z vsemi mišmi vred.
Kot bi prišel iz gozda, kar je bilo tehnično tudi res, sem se potem, malo blaten in z umazanimi rokami, uspel s taktiko »vem kaj delam in vem kam grem« najprej mimo vratarja prebiti v eno izmed klinik, kjer sem z vljudnostjo in šarmom dosegel, da so mi sestre dovolile obisk tri ure pred uradnimi urami obiskov.
Kolesarjenje se je po 26,2 kilometrih klavrno končalo ob cesti, z rezervo s prekratkim ventilom v žepu. Lisica je bila tako prijazna, da je s poroke odvihrala naravnost pome in me sredi gorenjskega podeželja tudi brez težav našla, česar je po najbolj optimistični oceni sposobna največ desetina žensk.
Človek jo mora imeti rad.
2 komentarja
ni kaj…ima te rada….tale Dohterca 🙂
Zaključek za deset 😉