Spomladanska smuka

Po prijetnem decembru mi januar res ni bil naklonjen, tako da sem priprave na priprave prekinil za okroglih sedem tednov in ne samo izgubil težko pridobljeno osnovo, ampak si naložil še nekaj dodatnega sala. K sreči smo priprave na Majorki prestavili na konec marca, tako da vsaj nisem izgubil še dostojanstva na terenu. Kakorkoli, malo nerodno je po tako dolgi pavzi zajahati kolo za 11.499 evrov, ki si ga v trenutni formi nikakor ne zaslužiš, je pa res, da človek dobi precej več zagona v najbolj kočljivih trenutkih, ko se mu zdi, da bi bilo najbolje poiskati kak drug šport, ki traja le uro ali dve.

Navdušen nad novo Dogmo F10 sem šel tako na teren še uro prej kot sem bil načrtoval in že na prvi vožnji zanosno zavil čez klanec, kjer med sezono drug pred drugim napenjamo mišice, v obdobju, ko nekateri še smučajo in drugi že razmišljajo o tričetrt hlačah, pa sem ugotavljal, da je kaseta 12-25 sicer prijetna za oko, a precej nepraktična za lagodno vožnjo po zimskem spanju.

Nemalo pa me je presenetilo, da se je še 15. februarja ob že kar pomladanskih temperaturah smučalo tudi na Šentjoštu, reflektorji pa so nakazovali, da bo smuka ugodna tudi zvečer. Očitno tam ne jamrajo, ampak iščejo rešitve ter za smuko poskrbijo sami.

Še bolj me je presenetila – čeprav Šentjoščani veljajo za prijazne ljudi – zgovornost simpatične smučarke, ki je kar sama načela pogovor, najprej o pomladanskem vremenu, kot da bi imel opravka s pripadnikom kakega sproščenega naroda iz dežel, kjer ne želijo drug drugemu, da bi jim krava crknila, kjer si med seboj dejansko zaupajo in kjer so bolj presenečeni, če jih nekdo nategne, kot če jih nekdo ne. Potem sva na hitro poklepetala še o kolesarjenju in pozabila ni niti pohvaliti Pinarella.

Take sproščenosti tukaj zlepa ne doživiš.