Ne vem zakaj mi je bilo tega treba, ker sem vedel, da mi bo postalo slabo. Vem pa, čemu sem to naredil. Facebook profil v živo najbolj gledanega slovenskega sociopata sem si ogledal iz radovednosti, da bi videl, ali se moje predstave o njem skladajo z realnostjo. A ni mi postalo slabo ob ugotovitvi, da je ujemanje praktično stoodstotno, ampak ob hitrem pregledu komentarjev, ki so jih na njegov profil izbljuvali tisti, za katere bi bilo mnogo bolje, če bi ostali tiho.
Zgražanje nad ljudmi, ki so posnetek izživljanja všečkali, je sicer logično, a všečkanje tistega, kar si ne zasluži odobravanja, ni nov pojav, ki se mu morali čuditi. Človekova pravica do izražanja, torej tudi do klikanja ikon, je neodtujljiva, a to še ne pomeni, da je dobro, če se vsak butec lahko izraža kjerkoli in kadarkoli, sploh zato, ker se kjerkoli in kadarkoli in ob čemerkoli najraje, zagotovo pa z najmanj pomišljanja, izražajo tisti, ki jih moremo imeti za butce tudi po precej objektivnih kriterijih. In pri tem jih sploh ni sram, da v izražanju primitivizma niso anonimni.
Nič boljšega mnenja nimam o peticijah in spletnih skupinah za takšne in drugačne sodbe v imenu dela neposvečenega, na tem področju preslabo izobraženega in pretirano emocionalnega dela ljudstva, ki izraža svojo neumnost pod pretvezo nekakšne državljanske participacije, pravičnosti ali skrbi za svoje otroke. Razumem sicer strah malih ljudi, ki, za razliko od salonskih penologov, krivice in nasilje spremljajo v živo, zato se jim zdijo zaporne kazni prenizke, oskrba v zaporih predobra in pravice kaznjencev preširoko zastavljene. Verjetno je res noro pričakovati, da bo slabo izobražen in družbi neprilagojen kaznjenec z mejno osebnostno motnjo po desetih, petnajstih letih zapora postal pošten, za družbo koristen posameznik. Taka pričakovanja me nekako spominjajo na utopične predstave o integraciji množic priseljencev s popolnoma drugačnimi kulturnimi ozadji, ki dokazano ne uspeva kljub namenskim programom za integracijo. Ljudi pač ni mogoče programirati. Nekateri se uspejo prilagoditi, mnogi pa tudi ne.
Ne vem pa kaj res mislijo mali ljudje, ki ob vsakem medijsko napihnjenem dogodku pozivajo k še hujšim sankcijam? Da bo družbi neprilagojen mejno osebnostno moten nasilnež po desetih, petnajstih letih zapora meni nič tebi nič poiskal nekega neznanega otroka in mu brez razloga prerezal vrat ter se po hitrem postopku vrnil nazaj v zapor? Se je nasilnežu res odpeljalo povsem brez razloga in se mu bo po petnajstih letih brez razloga odpeljalo še enkrat? Možno. Ampak bebček, ki verjame vsemu, kar vidi na internetu, tega ne more vedeti.
Ne trdim, da je sistem kaznovanja idealen in ne mislim, da zapor nasilneže preobrazi v vzorne državljane ali da jih petnajst let zapora pozitivno spremeni bolj kot deset let zapora, kot morda mislijo podpisniki internetnih peticij in člani skupine za to ali proti onemu. Gre za to, da pristojnim institucijam, kakršnekoli že so, zaupam bolj, kot znancem znancev, ki poznajo nekoga, ki pozna nekoga. Tako kot zdravniški stroki zaupam bolj, kot paranoikom, ki trdijo, da je avtizem posledica cepljenja.
Motene osebe, ki v živo predvaja posnetek mučenja, nas je lahko sicer upravičeno strah. Ampak nič manj me ni strah svojati, ki na Facebook profilu najbolj osovraženega pretepača poziva k linču, mu grozi s pretepanjem, razlaga o poznanstvih na Dobu, žali njegovo družino in zmerja njegovo dekle. Ob tem primitivizmu mi postane enako slabo, kot če bi gledal inkriminirani posnetek. Bolj me je pa strah zato, ker teh ljudi nihče ne bo sankcioniral. Nič boljši niso, samo da ne upajo narediti zadnjega koraka in se zadovoljijo s spletnim zmerjanjem, čeprav osebno sploh niso bili prizadeti in dogodek v resnici ni nič drugega kot slaba novica v poplavi drugih slabih, čeprav ne tako senzacionalnih novic.
Brez komentarjev