V Carigradu sva pečeni kostanj jedla že septembra, kar je bil ob precej zmernih temperaturah, še nekaj dni prej je bilo 30 stopinj Celzija, kar nenavaden občutek. Težko ocenim, ali je kostanj res boljši kot tisti iz slovenskih gozdov, je bil pa precej manj črviv, na prodajne vozičke ga zlagajo bolj lično in je bržkone tudi cenejši kot na ljubljanskih ulicah.
Še bolj me je presenetila božična okrasitev glavne carigrajske promenade Ištiklal. Če vas bodo aranžerji ljubljanskih izložb letos z božičnim kičem spet presenetili že teden dni pred začetkom adventa, se torej spomnite, da so se tega na glavni carigrajski nakupovalni ulici v bojda čedalje bolj islamistični Turčiji lotili že več kot dva meseca prej.
Je pa res, da še zdaleč ni tako kičasto, kot to dvornemu lučkarju vsakič znova in vsako leto v hujši meri uspeva v najbolj narciosidnem mestu na svetu.
5 komentarjev
Še dobro, da se nisi rodil v Turčiji. Ne bi imel nobene ideje za blog, ničesar za kritizirat, ker je vse tako super. Ne bi imel priložnosti razviti nergaškega talenta.
V Turčiji bi bil verjetno v zaporu.
Zanimiv utrip. Še en 😉
A še nisi šla? Brž!
Ne, res ne. In vsaj do drugega leta še ne bom. Pošljem razglednico 😉