Novinarska prodornost po domače

Pri novinarjih me ne moti toliko, da skušajo biti senzacionalistični tudi takrat, ko ni to za nobene potrebe, niti da svoje delo opravljajo površno, neprofesionalno, navijaško in da afere raziskujejo po naročilu ali ob posredni pomoči agencij, ki se ne ukvarjajo s tistim, s čimer bi se morale, ampak to, da so zabiti, podobno kot nekateri voditelji te države, ki naj bi jih kot četrta veja oblasti nadzirali. Če lahko za politike, na primer za Karla Erjavca, domnevamo, da v resnici niso tako zelo zabiti, ampak se iz oportunističnih vzgibov samo delajo neumne, nekateri novinarji ne puščajo nobenih dvomov.

Ne samo, da medijem, verjetno zaradi lenobe, ni nerodno gostiti vedno znova enih in istih aboniranih gostov, ampak jim tudi ni nerodno istih vprašanj spraševati n-krat in ni jim nerodno neke bizarne afere, v kateri Slovenija puši na celi črti, vsak dan znova osvetljevati v eni in isti luči ter ob tem ponavljati neumnosti kot na primer, da je prisluškovanje tajnih služb nezakonito.

Seveda je nezakonito, zato pa se jim reče tajne službe in prav zato svoje aktivnosti opravljajo tajno. To vendar ve vsak otrok, ki je videl nekaj filmov o Jamesu Bondu. Z vidika Hrvaške je sama sreča, da so čvekačema prisluškovali, pri čemer je absolutno vseeno, ali so prisluškovali Hrvati ali dežurni krivci Američani. Hrvaška počne točno isto kot bi počela Slovenija. Verjetno so tudi Hrvati čvekali, a težava je v tem, da jih naše službe niso zasačile, bodisi zato, ker so hrvaški pristojni organi pametnejši in previdnejši bodisi zato, ker naša tajna služba svojega dela ne opravlja tako, kot bi ga morala.

Pri vsem tem pamet žurnalistične srenje očitno spet ne seže dlje od histeričnega ponavljanja vprašanj o odgovornosti in odstopih, glede pomembnih vprašanj pa se zadovoljijo s piarovskimi izjavami. Na primer s tisto, da so pristojne službe agentko in arbitra opozorili na možnost prisluhov. Zgodba je s tem za slovenske medije zaključena. Kakšno preiskovalno novinarstvo neki! Občinstvo raje posiljujejo z izjavami, ki jih jaz predvidim vnaprej, tako kot vnaprej predvidim tudi novinarska vprašanja.

Višek so vprašanja, za katera mora biti vsakemu količkaj inteligentnemu sleherniku jasno, da gost ne bo odgovoril ničesar. Pa vseeno vprašajo! Zadnji primer. Erika Žnidaršič je v Dnevniku na temo arbitraže gostila lobista Miloša Čiriča in prvo vprašanje je bilo seveda neumno, a logično: ali bi moral Karel Erjavec odstopiti. Zadnje vprašanje pa je presenetilo celo vseh debilizmov vajenega Nergača.

»Še nekaj. Vi ste bili Agrokorjev lobist pri prevzemu Mercatorja, tega niste nikoli skrivali. Ste kdaj dobili tudi kakšno informacijo hrvaških obveščevalcev o tem poslu?«

V odgovoru je moral biti gost pokroviteljski, kot da uči prvošolčka: »Ena značilnost je v takih stvareh, da o poslih, v katerih si vpleten, ne govoriš.«

Toda voditeljica še kar ni razumela, da je vprašala popolno neumnost: »Kaj to pomeni? Da ali ne? Bom še malo …«

Gost jo je spet podučil: »Ne moreš dajat takih izjav, ne smem jih dajat, zato ker pogodba me veže ne samo za čas pogovora, ampak tudi kasneje.«

Toda pronicljiva Erika se ne da: »To pomeni, da niste zanikali.«

»Tudi nisem rekel, da ja.«                                                                  

Ta dialog je bil tako grozljivo žaljiv, da sem povezavo takoj prekinil in raje iztrebil, kar se je čez dan nabralo v debelem črevesu. Če bi za to sranje plačeval naročnino, bi verjetno poklical tudi varuha gledalčevih pravic, kajti s takim programom mi dobesedno kratijo pravico do dostojanstva. Ob tem zasliševalskem izpadu se ne bi čudil, če bi Slovenci celo ploskali njeni prodornosti, kot so ploskali Ljerki Bizilj, češ da je drzno povedala Janezu Janši tisto, kar mu gre, v resnici pa je bila samo skrajno neprofesionalna in nesramna.