Ker sem do mestnega dogajanja in politike večinoma kritičen, je med znanci začelo prevladovat mnenje, da sem z Ljubljano popolnoma nezadovoljen. To seveda ni res. Ljubljana ima nekaj preklemansko dobrih lastnosti, zato je prava žalost, da imamo mestno vodstvo kakršnega pač imamo. Res pa je, da človek lepot pred svojim pragom pogosto ne opazi. Na Rožniku sem po mojem vsaj 150-krat letno in vsaj tridesetkrat če ne petdesetkrat uberem pot po stopnicah mimo kapelice lurške Marije. Na Rožnik grem tudi v dežju, ko sem utrujen, ko se mi sploh ne ljubi, ko ni listja, ko svetloba pada ravno narobe … na nek pomladni dan, utrujen skoraj do onemoglosti, pa ugotovim, da je scena taka kot bi šel v nebesa.
Magični utrinki in mestne ulice kot iz pravljice seveda niso dovolj za to, da bi bila lahko Ljubljana najlepše mesto na svetu, vraga, tega statusa ji ne morejo prinesti niti takšne ali drugačne nagrade in certifikati. Trditi, da je neko mesto najlepše na svetu je isto kot trditi, da obstaja najlepša ženska na svetu. To morda marsikdo misli za svojo izbranko, a slej ko prej bo svoje mnenje objektiviziral in ugotovil, da je z večino žensk tako kot z večino avtomobilov, če jih nekaj časa gledamo z zadnje strani. Ne veste kako je? Poskusite.
Brez komentarjev