4 odstotki

Pred letom dni smo debatirali o dvigu davka na dodano vrednost za 1 odstotek, ki se je čez nekaj mesecev realiziral celo z dvigom za 2 odstotni točki za višjo in 1 odstotno točko za nižjo stopnjo. Ker ljudstvu osnove niso jasne in ker so jih trgovci nekaj časa nategovali, da cen ne bodo dvigovali, je bilo zvišanje izvedeno praktično brez razburjanja.

Sindikalistov in tistih, ki jih zastopajo, višji davek seveda ne moti. Službe v javnem sektorju so tako rekoč zagotovljene, delavski razred pa očitno nikdar ne bo razumel kapitalizma. Zanje je po zaslugi sindikalistične mantre »pravic si ne bomo pustili odvzeti« vsak delodajalec sovražnik, kar je seveda le deloma res. Delodajalcem naj bodo mnogi delavci raje hvaležni, še posebej pa tisti, ki so realno manj koristni in imajo cel dan čas za brskanje po internetu ali pa v službi mimogrede opravljajo popoldansko dejavnost. Predlagam jih, da se pozanimajo, kako danes živi povprečen samostojni podjetnik, ki lahko na trgu konkurira samo še z žaljivimi cenami, s kakovostjo storitve pač ne more, ker kakovost danes skoraj nikogar ne zanima več, saj ima na voljo tudi šalabajzerja, ki je pripravljen delati za trikrat ali štirikrat manjši denar, lahko pa tudi kar zastonj, iz časti, ki jo je mogoče v vasi doseči precej bolj preprosto kot v mestu.

Ne samo javni sektor z delodajalcem, ki ne more propasti, in delavci, ki se neracionalno veselijo vsakič, ko država delodajalce še malo bolj potlači, do višine davka na dodano vrednost so indiferentni tudi šušmarji, ki davkov tako ali tako ne plačujejo, s cenami pa konkurirajo tistim, o katerih sem pisal v prejšnjem odstavku. Če mislite, da je preprosto oddelati osemurni delavnik brez plačane malice, ob tem pa ob prispevkih in varčevanju za dopust ali, bog ne daj, celo bolniški dopust, plačevati še davek, ki ga zaračunate tistim državljanom iz zgornjega odstavka, ki bremena davka ne želijo prenesti na svoja pleča, se seveda motite. Ni lahko. Zato vsak samostojni podjetnik ob vsakem dvigu davka naredi preprosto tako: toliko in toliko prometa, ki bi ga zaradi visokega davka izgubil, pač utaji z delom na črno. Ob tem lahko sicer podivjate, češ, baraba, jaz pa plačam vse davke! Pa jih res?

Včasih je bilo morda drugače, v mojih časih je pa tako, da marsikateri samostojni podjetnik brez občasnega dela na črno pač enostavno ne bi preživel, ampak bi svoj obrat enostavno zaprl in se zaposlil na zavodu za nezaposlene. Zato se lahko vavčerjem za popoldanske snažilke, ki jih uvaja vlada z najslabšim občutkom za realnost od vseh vlad doslej, samo debelo posmehnem. Raje Fati stisnem evro na uro več na črno – da bo kao imela za penzion, kot bi nas rada prepričala socialna vlada –, če misli kakšen tržni inšpektor s pooblastili za šnofanje težiti v mojem zasebnem stanovanju, mu bom pa preprosto razložil, da je Fata moja ljubica in mi pospravlja zato, ker se imava rada.

Čuferjevih natančnih izračunov seveda ne poznam, se pa bojim, da so – zaradi zgoraj navedenega – za lase privlečeni. Prvič zato, ker bodo obrtniki samo še bolj fušali – vsak si izračuna, koliko na mesec rabi in do tega zneska bo prišel uradno ali pa na črno –, drugič pa zato, ker ljudje razpolagajo z omejeno količino finančnih sredstev, od katerih dobršen del porabijo za sprotne stroške oziroma za nujne življenjske potrebščine. To pomeni, da bodo kupili manj izdelkov in storitev.

Seveda je neverjetno, s kakšno lahkoto in brez slabe vesti v manj kot letu dni DDV dvignejo kar dvakrat, obenem pa se upata premierka in odgovorni minister še oholo obnašati, češ, prav vam je, kaj ste se pa pritoževali zaradi nepremičninskega davka! Tistega davka, ki je bil slabo zamišljen – in za to ni kriva vlada iz leta 2006, kot oholo naklada premierka. Tista vlada je res slabo izvedla sistem množičnega vrednotenja nepremičnin, ni pa na vrat na nos napisala katastrofalnega zakona o davku na nepremičnine, ki je na ustavnem sodišču padel gladko, kot nož skozi toplo maslo.

Obenem spet lahko opazujemo slovensko pojmovanje odgovornosti, o katerem je na primeru Pahor vrhunsko pisal Miha Mazzini. Pojem odgovornosti za dejanja, ki usodno vplivajo na življenje dveh milijonov, je politika zrelativizirala pod nivo opravičila, ko nekomu ponesreči stopiš na prste, obenem pa se iz nas še delajo norca. Uroš Čufer je bil na ministrsko funkcijo imenovan kot 37. po vrsti, torej še zdaleč ne kot najsposobnejši, ampak kot prvi bedak, ob priznanju njegove odgovornosti za neustavnost davka na nepremičnine pa je izjavil tole: »Ampak ne posreči se vsaka stvar v življenju. Ena pač ni uspela, bo pač naslednja.« Seveda, tuji denar je lahko upravljat.

Če zaradi bojazni za udobne službe ministrice noče odstaviti koalicija, bi morala premierka nemudoma odstopiti sama, in sicer zaradi večkrat dokazane nesposobnosti. Najprej zato, ker ne razreši korupcije ovadenega ministra iz njene lastne stranke, drugič zaradi nesposobnosti kadrovanja in tretjič zato, ker očitno ni kos osnovnemu poslanstvu prvega ministra: pripravljanju zakonov, za kar je seveda odgovorna. V svoji oholosti seveda misli, da je edina sposobna voditi vlado, kar seveda ni res. Je zgolj med mnogimi, ki tega niso sposobni. Javna tajna je, da so na MOL svinjarije izvajali s pomočjo ritoliznih aparatčikov kova Roman Jakič. Vedelo se je, da bo imela Alenka Trop Skaza težavo voditi ministrstvo iz več razlogov. In praktično vsi, od opozicije do strokovnjakov in civilne družbe so jo opozarjali, da je nepremičninski zakon pripravljen slabo, pa je vseeno rinila z glavo skozi zid, s čimer je izgubila pol leta dragocenega časa in zapravila vsaj približno milijon evrov za pošiljanje odločb o nepremičninskem davku. Da ne omenjam stroškov, ki jih je povzročila državljanom – tistim, ki bodo zdaj plačevali še višji DDV.

Med vsem sranjem, ki ga dnevno povzroča malim ljudem, se upa celo hvaliti, da je državo rešila pred strašno Evropo, češ, nihče nam ne bo kandidiral, zadolžujemo pa se po nizkih obrestnih merah. To je sicer res, toda samo v letu dni je javni dolg narasel za 9 odstotkov BDP (na 80,9 %). To niti ne bi bila težava, če bi vlada predstavila vsaj en ukrep, ki ne bi bil restriktiven, temveč spodbuden za gospodarski razvoj. Med road showi Čufar počne ravno obratno.