17 minut ure resnice

V senci svetovnega prvenstva v cestnem kolesarstvu je v soboto potekal Kronometer Želimlje–Turjak. V radar svojega kolesarskega zanimanja sem ga ujel pred nekaj dnevi, a v prid mi ni šla nobena okoliščina, razen dobrega poznavanja terena. Prvič, nikdar me niso mikali kronometri. To ni disciplina za uživače, ampak za garače. Ne vem kako se z motivacijo spopadajo specialisti za kronometer, kajti po eni strani so specialisti, po drugi strani pa v tako brutalni disciplini ne morejo uživati niti oni. Ob priliki bom to vprašal Primoža Rogliča. Drugič, v zadnjih tednih je moja kolesarska forma občutno padla, pri čemer letos – in na splošno zadnjih deset let – nikdar ni bila na tekmovalni ravni. Tretjič, trenutno vozim simpatično specialko,ki se obnese dobro, ni pa ravno tekmovalni bolid.

Dva ogleda proge v skoraj tekmovalnem tempu sta pokazala, da se tam peljem komaj kaj hitreje kot poleti, ko sem prvo polovico po dolini odpeljal v lagodnem tempu in se bolj potrudil le na vzponu. Za polno mero sem dan pred kronometrom zaradi lepega vremena odpeljal več kilometrov, kot bi bilo za trenutno kondicijo primerno, zvečer pa mi je šef pivnice Pri Žabarju samoiniciativno natočil še tretji kozarec piva.

Ampak moški mora storiti, kar moški mora storiti.

V soboto sem zdrgnil zobnike do čistega. Za boljšo aerodinamiko in nižjo težo sem odvil pokončni nosilec bidona. Obul sem super lahke šprinterice z vezalkami in čeznje navlekel aerodinamične rokave1 – in ne običajnih kronometrskih prevlek –, kar je po mojem idealna kombinacija za kronometer z zaključkom v klanec. Na glavo sem dal aerodinamično čelado. To je vse, kar se tiče moje aerodinamične opreme, je pa res, da so novega Specialized Alleza testirali tudi v vetrovniku in da gredo v prid aerodinamiki spuščene vilice.

Na startu pa gospodje s kozami! Glede na vaško naravo dirke se mi je zdelo to še bolj bizarno, kot se mi zdi sicer, a seveda nikomur ne branim dirkanja s kronometrcami, ker je to dobro za kolesarsko ekonomijo.

Na dirko sem šel zato, ker mi je kolega zadnjič potrdil, da je »luštna«. In takih prireditev potrebujemo več. Brez sponzorskih obokov, prhanja v telovadnicah, Red Bullovih hostes, cenejših predprijav, majic za vse udeležence, sponzorskih katalogov, vzorcev raznih krem in mini sejma. Zadostuje sproščeno tekmovalno vzdušje: startno številko mi je gospa izdala kar iz avtomobila, na start so nas klicali prek megafona, dosežene čase pa so menda v realnem času prenašali na splet. Poleg tega je tekmovanje potekalo popolnoma tekoče in hitro, tako da vse skupaj človeku ne vzame več kot dobro uro časa.

Odpeljal sem presenetljivo dobro, optimalno razporedilmoči skozi vseh dobrih sedemnajst minut, kakšno sekundo mi je vzel pes na cesti, kakšno sekundo avto, ki je pripeljal nasproti, kakšne pol minute pa bi morda lahko prihranil z ustreznejšo in lažjo opremo. Na koncu so mi okoli vratu obesili kolajno  za tretje mesto v kategoriji moških od trideset do štirideset let, še bolj pa me je presenetilo, da smo dobili malico, pa ne kake razkuhane makarone, ampak ocvrt zrezek s krompirjevo solato.

Popoln dan, sploh zato, ker me je – s specialko, seveda – spremljala Lisica, ki je naredila korak naprej in je s klik pedali zdaj na kolesu res videti tako, kot se spodobi. Menda bo naslednje leto dirkala.

1. Sleeves v angleščini?!? [↩]