11 klancev nad Ljubljano

Kot kakega amaterja me je vprašal: »A ti si že naštudiral, kako bi moral v okolici Ljubljane plezat po klančkih, da bi naklepal prek 2.000 višincev?« Ne samo, da sem naštudiral, to sem že storil dve leti nazaj. Zdaj je bil čas resno turo. Kako naklepati prek 3.000 višincev? A v poštev pride le krožna trasa.

Enajst gorskih ciljev

Zvečer se je za družbo ponudil najboljši slovenski rekreativec. Tako dober je, da uporabniki Strave njegove dosežke flegajo. Veste, vse je res. Če ne dirka, še ne pomeni, da vam ni kos, ampak pomeni, da imate srečo, ker ne dirka. Leta 2017 sem napisal: »Strah požene v kosti že s strašljivo pojavo. Vitek je kot šiba, rjav kot Brazilec in na nogah ima izbokline, ki sploh niso videti preveč zdravo, dajo pa vedeti, da so posledica garanja in asketskega življenja.«

Načrtoval sem drugačen drugi del kroga, ki bi se končal z vzponom na Rakitno s cerkniške strani, a sva traso prilagodila in je bila še bolj zanimiva. Konec dne sem naštel enajst gorskih ciljev z najvišjim vrhom na Jančah (2. kategorija), medtem ko so ostali vzponi 4. in 3. kategorije, a z nekaj ekstremno strmimi klanci, s tudi več kot 20-odstotnimi odseki.

Slovenec, ki čaka, dočaka: asfalt

S panoramskimi kolesarji se srečujemo v kavarnah, z resnimi rekreativci pa na bencinskih črpalkah, kar je širše razprave vreden fenomen. Kakorkoli, po petih kilometrih vožnje od doma sem že grizel na prvi gorski cilj: Orle. Boljši rezultat so preprečile trojke, ki so prav ta čas tekale v čast mestu heroj.

Drugi gorski cilj: Pečar.

Tretji gorski cilj: Janče.

Potem sva, po točenju vode v planinskem domu, kjer nisva posedela, uživala na nekaj sto metrih novega asfalta, ki so ga pred kratkim položili med Tujim Grmom in Veliko Štango, v okolici krajev, kjer se je v zgodovino zapisal Silvo Plut. Uživala sva tudi na razbiti cesti, ki se kar atraktivno in hitro spusti v Štangarske Poljane.

Četrti gorski cilj: Trebeljevo.

Mur de Prežganje, Mur de Javor, Mur de Repče

Izbral sem najtežjo varianto: ne desno na Prežganje in ne naravnost, vse do odcepa za Javor, ampak najprej dol in potem kmalu nazaj gor na Prežganje, kjer je na začetku Wahoo pokazal tudi več kot 20 odstotkov. To je bil peti, sicer manj atraktiven gorski cilj.

Šesti gorski cilj: Javor. Spodaj je grozna štajga, a tudi tam so lani dočakali nov asfalt.

V Podlipoglavu bi lahko zavila na Pance, a Mur de Repče je blizu in 22-odstotni odsek preveč vabljiv.

V Grosupljem sva si privoščila postanek na bencinski črpalki. Smetnjaki so idealni, ker imajo na vrhu ravno površino, ki jo je mogoče izkoristiti kot mizo, ko v bidone točiš kokakolo. Na takih turah ni časa za romantiko, sicer bi se zavlekle še v naslednji dan.

Dolenjski klanci

Za seboj sva imela slabih 70 kilometrov, pred seboj pa Polževo. Srce mi ni več bílo tako poskočno, sva se pa brez posebnega tveganja in naprezanja na las približala rekordu spusta. Na tem mestu je treba omeniti, da je na ravnih odsekih, kolikor jih je bilo, razen morda pet minut, vlekel izključno M., ki je bil v precejšnjo spodbudo tudi na vzponih.

Sam bi verjetno vozil vsaj petnajst minut dlje, je pa tudi res, da me ne bi začelo pobirati že na vzponu iz Krke v Hočevje. Na rob me je sicer spravilo šele navijanje čez naslednji krajši klanec, ko sva prišla v Dobrepolje in je veter pihnil v bučo, pa sem imel že resne težave tudi v zavetrju. Pumpa na Rašici je bila odrešitev.

Prazne zaloge. Krč. Bolečina.

A kaj, ko kokakole nisem dovolj pretresel in mi je ogljikov dioksid tako napel trebuh, da sem proti Kneju in Robu komaj dihal. Seveda bi lahko na Rašici zavila desno in šla naravnost na Turjak, a tako bi izpustila zadnja dva vzpona. O, ne. Raje sem trpel kot prasica.

Glavna težava je v tem, da se mi zadnje tedne med kolesarjenjem hrana iz nerazložljivih razlogov grozno upira. Pod Kureščkom je glikogenskih zalog dokončno zmanjkalo, a to je bil manjši problem kot krči v levem vastusu medialisu, ki so bili morda povezani s precej resno bolečino na zunanji strani kolena. To se mi še ni zgodilo.

Seveda bi se lahko na Golem prekucnil na Barje in se zapeljal še deset kilometrov do Ljubljane ter celo ujel start Gira, ampak … raje sem po Želimeljski dolini in na Turjak poganjal z eno nogo.

Cikloturizem

Letna kilometrina je impresivna, forma pa približno tako slaba kot moj delovni elan. Korektno in kar zabavno, a brez iskre in presežka. Pa ne da bi iskro iskal med kolesarjenjem, ki je vendarle sprostitev; to ugotovim vsakič, ko vidim, kako ljudje kolesarijo samo zato, da sledijo planom in dosegajo cilje.

Na kolesu, to moram priznati brez lažne skromnosti, niti ne funkcioniram tako zelo slabo kot to kaže razkorak med mojim trpljenjem in opisom ture mojega partnerja v kriminalu kot … cikloturistične, s priložnostmi za razgledovanje po okolici. Sam nisem opazil niti, da se je vmes pooblačilo. Doma sem ugotovil, da je bil povprečni VAM 1032 metrov na uro … dobre tri ure vzpenjanja, torej. Na hrbtu sem imel soline.

Trasa: Ljubljana–Orle–Podmolnik–Pečar–Besnica–Janče–Tuji Grm–Velika Štanga–Štangarske Poljane –Malo Trebeljevo–Zgornja Besnica–Prežganje–Volavlje–Zgornja Besnica–Javor–Podlipoglav–Repče–Zgornja Slivnica–Grosuplje–Polževo–Muljava–Krka–Hočevje–Rašica–Rob–Golo–Želimlje–Turjak–Šent Jurij–Grosuplje–Ljubljana
Razdalja: 163 km
Višinska razlika: 3200 m
Čas vožnje: 5 ur in 54 minut
Skupni čas: 6 ur in 28 minut
Povprečna hitrost: 27,6 km/h
Maksimalna hitrost: 78,5 km/h
STRAVA