10 let Bicikla: Pot v normalnost

Ob pisanju divje neprofitabilnega bloga se za preživetje – a k sreči tudi za užitek – udinjam kot urednik revij za ljubitelje športov v naravi Tekac.si, NaProstem.si in Bicikel. Z edino slovensko specializirano kolesarsko revijo sem bil povezan že od prve – ali morda nulte – številke dalje, najprej kot golobradi, jezikovno nekoliko okoren, a oster kolumnist, tu in tam sem testiral tudi kakšno kolo, zadnjih nekaj let pa kot izvršni urednik in pisec. Z zadnjo lansko številko smo praznovali desetletnico revije in ob tej priložnosti k sodelovanju povabili najboljše pisce zadnjih desetih let. Ko smo svoj pisker dodali še uredniki in nekdanji uredniki, je nastal šop petnajstih razmišljanj na temo 10 let bicikla – ne revije, ampak kolesarjenja in kolesarstva v zadnjem desetletju. Nekaj podobnega, seveda na kako drugo temo, bi veljalo ponoviti kaj prej kot čez deset let … Kakorkoli, svojemu tekstu sem na blogu dodal še nekaj zgodovinskih fotografij, ki sem jih žal našel šele po izdaji revije, ki je v trafikah sicer ne najdete več.

Med tradicijo in avantgardo: Pot v normalnost

Izdajati specializirano revijo deset let s tako majhnim kolektivom, v napetem medijskem prostoru in ekonomsko zahtevnem časovnem obdobju je vse hvale vreden dosežek, a za nostalgično objokovanje preteklosti je to vseeno prekratko obdobje. To bomo morda počeli čez dvajset, bolj gotovo čez trideset let. Čeprav veljam za nergača, sem namreč po desetih letih prepričan, da se kolesarstvo spreminja na bolje, po tekmovalni, rekreativni, tehnični in sociološki plati.

Moji kolesarski začetki segajo v obdobje razcveta gorskega kolesarjenja. Vesel sem, da sem lahko po tistem Rogovem jeklenem 24-palčniku vozil legendarni U-Sistem. Že zaradi Bojana Udoviča bi bil pomirjen, če bi vedel, da se moja rumena in očetova srebrna aluminijasta zverina z Marzocchijevimi vilicami Zokes danes še vedno vozita nekje po Provansi ali Languedoc-Rousillionu, čeprav so na njiju lopovski prstni odtisi. Potem je bil Schwinn Moab, ki ga je šraufal Dejan Kastelic. In potem je bil Rocky Mountain, ki sem ga kupil v trgovini Gorazda Stražišarja na Celovški, še enega dobrega moža, ki se je s kolesom odpeljal za vedno.

Vezi z biciklom

Pričakovati bi bilo, da bo z Rockyjem gorskokolesarska romantika dosegla vrhunec, ampak ta bicikel me je odpeljal v prvo tekmovalno sezono v krosu. S pulzmetrom okoli nikoli osončenega prsnega koša pa romanca nekoliko usahne. Bicikel je takrat zame postal delovno orodje, seveda preklemansko zabavno orodje, ki ga imaš rad in se ga veseliš. Ampak to ni več tista večna zaljubljenost v svoje kolo, temveč bolj odnos med starima zakoncema, ki sta se drug na drugega pač navadila … in jima, paradoksalno, sploh ni žal, ko se ločita, in jima niti ni nerodno, ko sta naslednji dan že poročena z drugim. Prvo specialko sem dobil pred svojo prvo celo tekmovalno sezono leta 2002. Scott Team Issue Scandium bi bil lahko blazno lep bicikel, če ne bi bil tako grde barve. Še vedno sem užival na kolesu, po eni strani celo bolj kot zdaj. Užival sem tudi na predolgih treningih, ki nam jih je pisal Marjan Jauk, na specialki včasih celo bolj kot na gorskem kolesu. In tako je, kaj vem, zakaj, še danes.

Zanimivo je, kako bicikel spet postane ljubica, čim ga izbereš sam, četudi je rabljen in četudi zdaj že nekaj let leži v shrambi, čakajoč, da bo star dvajset let in bom z njim na cesti nedeljska atrakcija. Morda bom celo poiskal prvega lastnika in z njim kakšno rekel, čeprav iz njega novinarji komaj iztisnejo kakšno besedo tudi ob zmagah. To kolo se je k daljšemu počitku uleglo kakšno leto po rojstvu revije Bicikel, ki je bila nekaj let, ko sem uredniške izkušnje nabiral v vodah turističnega novinarstva, moja edina vez s kolesarstvom. In to se je v zadnjih desetih letih spremenilo mnogo bolj kot v prvih desetih. Ljudje so podivjali. Nekateri so se tudi umirili. Logično je, da so podivjali tudi proizvajalci. In se po drugi strani tudi umirili.

Bicikel za vsak okus

Gorska kolesa so zajezdila val popularnosti tudi zato, ker so bila zabaven odgovor na zadrto cestno sceno. Na gorskem kolesu ni bilo treba trpeti. Z gorskim kolesom si se vozil, včasih tudi malo tekmoval. Specialkam pa smo rekli tudi dirkalna kolesa, vozili so jih samo tekmovalci in zato ni bilo nobene potrebe, da bi jih približali sleherniku. Kdor ni bil gibčen, spreten, tudi neustrašen in ni dobro prenašal udarcev v rit in dlani, pač ni bil narejen za specialko. Cestnih koles niso prilagajali ljudem, ampak so se ljudje prilagajali njim. Pred desetimi leti je bila specialka sicer bistveno boljša kot pred dvajsetimi, a kljub uvedbi kompaktnih prenosov in celo, o moj bog, triple, to še vedno ni bilo kolo za skoraj vsakogar. Rekreativci, mislim na prave rekreativce brez tekmovalnih in profesionalnih ambicij, so vozili trekinge ali gorska kolesa.

Zdaj, deset let kasneje, srečujem kolesarje, za katere do zadnjega ne vem, ali sedijo na brezkompromisnem izletniškem trekingu ali na izletniški specialki, za katero je proizvajalec sprejel celo vrsto kompromisov med togostjo, težo, komfortom, aerodinamiko – in še najmanj dizajnom. To se sliši kot cinizem, ampak drugače ne gre. Brezkompromisne, odzivne specialke z napeto geometrijo in za moje trenutno stanje predolgo krmilno oporo so krasne zadeve in jih imam osebno najraje. A za razvoj tega športa kot rekreativne dejavnosti je bilo cestno kolesarjenje nujno predstaviti kot uživaški, lahko tudi avanturistični šport.

Kolesarstvo je potrebovalo Teksašana

Noro bi se bilo slepiti, da je popularizacija kolesarjenja slovenski unikaten pojav. Nora – nikakor pa ne škodljiva – so tudi vznesena mnenja o kolesarjenju in kolesarstvu kot slovenskem nacionalnem športu. V deželi, kjer oblast slabo razume potrebe kolesarjev po ustreznih poteh in cestnoprometni zakonodaji, kjer so čedalje številnejši kolesarji med čedalje bolj nervoznimi homo automobilusi razumljeni kot čedalje večja nadloga na cesti in kjer nacionalna televizija v celem letu predvaja samo Tour de France, o kolesarstvu ne moremo govoriti kot o nacionalnem športu. Tako je recimo v Belgiji, kjer dobro poznajo razliko med kolesarjenjem in kolesarstvom, ki tam ni samo šport in rekreacija, ampak tudi življenjski slog, kjer je kolesarstvo tema pogovorov med ljudmi, ki imajo o kolesarstvu toliko pojma kot jaz o smučarskih skokih, kjer uživa Flandrija tak status kot pri nas Planica in kjer je Tom Boonen zvezda vsaj toliko kot pri nas Peter Prevc.

Dejstvo pa je, da je kolesarjenje postalo modno in velike zasluge za ta pojav, tudi v Sloveniji, moramo pripisati globalizaciji tega športa. V zadnjih osemnajstih letih so na Touru dvanajstkrat zmagali štirje kolesarji, ki ne prihajajo s celinske Evrope. Ja, Armstrong je zame zmagovalec, in čeprav so ga izbrisali iz zgodovine, mu bodo morali priznati, da je bil odločilna figura popularizacije športa, ne samo na 300-milijonskem ameriškem trgu, ampak po vsem svetu. Še bolj neverjetno se zdi, da je ameriška ekipa v le nekaj letih s pristopom k treningu, prehrani in dirkanju povozila več kot stoletno evropsko tradicijo in da so programi razvoja mladih kolesarjev zdaj najbolj izpopolnjeni v Avstraliji in Veliki Britaniji.

Vzrok za globalno popularnost kolesarjenja moramo tako iskati v uspehih športnih zvezdnikov iz teh okolij z velikim tržiščem in veliko kupno močjo – kar pritrjuje tezi, da se kolesarskim zvezam bolj splača vlagati v vrhunsko kot v amatersko tekmovalno kolesarstvo. V deželah, ki niso obremenjene s kolesarsko tradicijo, so potrošniki razmišljali izven ustaljenih okvirov. To je zagnalo mašinerijo proizvajalcev koles in opreme ter jih prisililo v razmišljanje o potrebah slehernega kolesarja. Peloton je seveda (p)ostal glavno razstavišče, morda najbolj nora cestna kolesarska dirka od Pariza do Roubaixa, ki je klasičen primer kolesarske tradicije, pa, paradoksalno, poligon za predstavitve novega ranga vzdržljivostnih cestnih koles in tehnoloških rešitev, ki so se pred desetimi leti zdele kot slaba šala.

Velika vrnitev vezalk

A temelji tega športa ostajajo enaki. In eden od temeljev je bila vedno tudi estetika. Tega ne morejo skaziti niti novi aerodinamični standardi. Kolesarji in še posebej kolesarke še nikoli niso bili videti tako dobro, ne glede na leta in stas. Če je bil kolesar z indeksom telesne mase nad 25 nekoč v vsakem primeru videti kot šunka, je lahko danes videti kot šunka v mreži – ali pa tudi ne, če izbere sebi primeren kroj oblačila. In spet so se med najdražje, predvsem pa marketinško najbolj prodorne prebile znamke, za katere pred desetimi leti sploh še nismo slišali, seveda spet s pomočjo kolesarjev iz držav, kjer je najbolj popularen nogomet.

Rokavi kolesarskih majic, hlačnice kolesarskih hlač in kolesarske nogavice še nikdar niso bili tako nepraktično dolgi – in eden od pionirjev predolgih nogavic ter hlačnic je bil prav tisti Teksašan. Posmehoval sem se mu, a čez nekaj let delno popustil vsaj pri nogavicah. A priznati je treba, da so kolesarska oblačila zdaj elegantnejša. Navsezadnje noben moški, ki da nekaj nase, ne obleče kratkih hlač in srajce s kratkimi rokavi, razen seveda, ko gre za šport. Če je kolesar in v mestu noče izpasti kot pajac in se ne druži samo s kolesarkami in kolesarji, jih zdaj zaradi črt ogorelosti pri komolcih, tik nad koleni in tik pod meči niti ne more. Še najbolj zamerim sprinterjem, ki bi morali biti glede na stas najbolj šik, a se na dirkah pojavljajo v enodelnih oblačilih za kronometer, ki jim iz principa pravim kombinezon, ker so videti trapasto v vsaki poziciji, ki ni kronometrska. Poglejte si kakšen gorski kronometer. Grozljivo. Ko bom intervjuval prvega sprinterja, ga povprašam, zakaj nosi triatlonske kopalke. Aerodinamične čelade jim še odpustim, meni prav pride zlasti pozimi, kopalk pač ne. Morali bi jih prepovedati z enakim razlogom (estetika) kot oprijete hlače in čelade brez ščitnikov pri spustaših.

Če so oblačila čedalje daljša, čedalje bolj oprijeta in čedalje bolj prosojna, pa je obutveni trend obraten. Več desetletij je moralo miniti do ugotovitve, da ni z vezalkami nič narobe. Dovolj dolgo, da ljudje v to več ne verjamejo brez testov, ki dokazujejo manjšo težo, boljšo aerodinamiko in vsaj enako dober oprijem noge. Šprinterice torej spet postajajo bolj podobne čevljem kot smučarskim pancerjem in za zdaj sem pri vezalkah v primerjavi z bolj zapletenimi sistemi zasledil samo eno slabost: v skupini pred menjavo odpade blefiranje z zatezanjem čevlja.

Končno vzpon gverile

Oblačilna kultura se v Sloveniji vsekakor spreminja na bolje. Pri tem opažam, da se v naših krajih, kot že skozi vsa stoletja, mešajo različni vplivi, ki bi jih v kolesarstvu v grobem razdelil na mediteransko-katoliški, baročno pisani tip in severnjaško-protestantski, minimalistično umirjeni tip. Tam, kjer so včasih po nakupih hodili v Trst, se vse sveti v fluorescentnih barvah, tam, kjer je ljudi pomanjkanje dobrin gnalo v Celovec ali Gradec, pa sledijo vplivom s severa. Pri tem je lepo videti, da delež živahnih majic lokalnih klubov in ekip World Toura počasi upada v korist deleža elegantnega sloga. Ali to napoveduje počasen obrat v miselnosti serioznega slovenskega kolesarskega življa, indoktriniranega s filozofijo tekmovalnega amaterskega kolesarstva kot bistvom tega športa? O tem sem prepričan.

Čeprav sem Profesorju v Dolomitih grozil, da se bom vozil sto metrov pred ali za njim, če se bo na cesti pojavil z nahrbtnikom, in je potem reveža polovico časa zeblo, polovico časa pa mu je bilo vroče, moram nazadnje priznati, da so mi daleč najbolj simpatični cestni kolesarji s krmilom, nameščenim malo nad višino sedeža, pisano gorsko čelado s ščitnikom, oguljenimi hlačami kolesarske ekipe Krka Telekom, preveliko majico z nekega manjšega vzpona, ki so ga sponzorirali lokalni obrtniki, nogavicami za vsakdan in tekaškimi copati, z litrskim bidonom, tlačilko na spodnji cevi, ogromno podsedežno torbico in tisto preveliko fluorescentno rumeno vetrovko v žepu. Ne mislite, da v deželah, kjer je kolesarstvo nacionalni šport, ni takšnih gverilcev. Nasprotno, še več jih je. Nasmehnem se jim od srca, tudi zato, ker jim malo zavidam to sproščenost, predvsem pa zato, ker vem, da se zdijo splošni javnosti precej bolj normalni od smrtno resnih, nevarno vitkih polprofesionalcev. Kolesarstvo se z njimi normalizira in postaja rekreacija za vsakogar.